ZGODBE

Po čistem naključju sem se znašel v Berlinu. Zaradi študijskih obiskov na Kumamoto University, Japonska, in University of California, Los Angeles, ZDA, sem bil primoran vzeti absolventski status, da sem opravil predmete iz prvega semestra drugega letnika magistrskega študija, katerih se prejšnje leto nisem mogel udeležiti. Odlično! Tako sem imel po prvem semestru in pred začetkom doktorskega študija na EPFL v Švici v avgustu čas, da odidem še tretjič raziskovat v Nemčijo, meni zelo ljubo državo. Predhodno sem bil v Münchnu na inštitutu Maxa Planka za plazma fiziko in v Erlangenu na tamkajšnji univerzi na oddelku za tehnično mehaniko. Ko sem se odločal, kam bi šel, je seveda bila prva izbira RWTH Aachen, saj je Aachen moje najljubše mesto v Nemčiji (moja najljubša čajnica, pražarna kave in libanonska restavracija so tam, logično). Vendar nisem našel inštituta, ki bi se ukvarjal s tem, kar me je zanimalo. Potem je bila druga izbira Dresden, imajo enkratno tehnično univerzo in odličen raziskovalni center (Helmholtz), nikoli še nisem bil tam, vsi pa pravijo, kako lepo mesto je. Ja, tudi tu ni bilo nikogar, ki bi se ukvarjal s tem, kar me zanima. Na Bavarskem sem bil že dvakrat, tako da sem rekel, da potem bi pa šel v Baden-Württemberg, Stuttgart je enkratno mesto, pod njim prečudovit Schwarzwald in dva velika vinorodna okoliša, nad njim pa je tako ali tako Pfalz, kjer je najdaljša vinska cesta v Nemčiji (sem jo že dvakrat prevozil). Sem našel profesorja na inštitutu Maxa Planka, ki se ukvarja ravno s tem, kar mene zanima. Popravim CV, spišem e-mail, pošljem. Pet ur kasneje dobim odgovor! To je redkost, običajno sem čakal tedne ali celo mesece na odgovore iz Nemčije. Odgovoril je, da ni problema, lahko pridem, ima par projektov, kjer me lahko priključi, vendar ni več v Stuttgartu, temveč je zdaj profesor v Berlinu. No, bom pa šel pogledat to najbolj ne-nemško mesto v Nemčiji, kot rečejo vsi Nemci, tako ali tako sem bil nazadnje pred 15 leti tam, pa še to se nič ne spomnim razen Nike trgovine in KDW-ja.

Bil je konec februarja, vsi izpiti opravljeni, magistrska naloga pa je bila v postopku pisanja. Bil je četrtek, kovček je bil pri roki, jaz pa sem še pil zadnji špricer v mojem preljubem Vinagu. Tik pred 21. uro sem se odpravil proti avtobusni postaji, od koder sem s Flixbusom šel za Berlin. Bilo je zadnjič, saj pot traja 15 ur in je res boljše plačati 20 EUR več in leteti iz Gradca. Kakor koli, naslednje popoldne pridem v Berlin. Ničesar se nisem spomnil, pa še avtobus se ustavi na severozahodnem delu, ki ni prav nič lep. Prvi vtis ni bil dober. Dodatno k temu še vedno nisem imel stanovanja, ker je nočna mora najti stanovanje v Berlinu. Na srečo je en prijatelj že 2 meseca bil na Erasmus+ praktičnem usposabljanju v Berlinu, tako da sem imel kje spati prvi teden ali dva. Stanovanje je imel v vzhodnem delu mesta, med vzhodno železniško postajo in Kreuzbergom. Ta vzhodni del Berlina res ni lep, katastrofalen v vseh pogledih. Tako si predstavljam arhitekturo v času Sovjetske zveze. No, reka je lepa. Ampak lokacija je bila dobra, vsi dobri klubi so v okolici. Seveda sva že prvo noč šla ven. Pa čuj, Berlin ni tako napačen, še vedno ni to Nemčija, kot jo poznam, ima pa svoj čar. Zdaj vem, zakaj je to party prestolnica sveta. Upravičeno. Seveda če te spustijo v klub, kot moj prijatelj, ki me je aprila obiskal, rad poudari. Včasih čakaš uro in pol v vrsti, potem pa reče vratar, da danes ni tvoj dan. Pa še res ni bil. Bilo je par zelo zabavnih noči v teh petih mesecih.

Seveda nisem samo ponočeval. Berlin ima tri glavne univerze, najstarejša je Humboldt, vendar po delitvi Berlina na vzhod in zahod je ta pristala na vzhodnem delu. Na zahodu so tako postavili novo univerzo imenovano Freie Universität (»prosta« univerza, češ, ker je na svobodnem delu sveta). Poleg teh pa je še TU Berlin, ki je ena izmed številnih tehničnih univerz v Nemčiji. Vse so uvrščene zelo visoko na svetovnih lestvicah in imajo dober sloves. Jaz sem pristal na Freie Universität, natančneje v skupini za Computational and Biological Physics, ki pa spada pod oddelek za matematiko in informatiko. Univerza sama po sebi je fantastično lepa. Prvo je to, da se nahaja v četrti Dahlem, ki je takoj ob četrti Steglitz, kar sta verjetno najbolj zeleni četrti v Berlinu, in Berlin je fantastično posejan z drevesi, kar je takoj razvidno, ko pristajaš z letalom v Teglu. Hkrati je treba vedeti, da je bil Berlin po vojni popolnoma porušen in ta del je bil tisti, ki je bil okupiran s strani Američanov, tako da so vse ceste zelo široko grajene, kot je to značilno za ZDA in je redkost v Evropi. Sam kampus pa si je možno predstavljati kot ogromen Tomšičev drevored v Mariboru, vendar s širšimi cestami in še več drevesi. Ko se sprehajaš po kampusu, opazuješ stare vile in nove inštitute, ene poleg drugih. Vsaj polovica vil je v lasti univerze in mi smo imeli na primer pisarne v eni izmed njih. V okolici Berlina je med drugim tudi ogromno jezer, tako da sva se v času vročinskega vala, ki je bil julija, s sodelavcem, magistrskim študentom fizike, vsak dan usedla na bližnji U-Bahn, odpeljala do zadnje postaje in se vrgla v Schlachtensee (jezero). To sva naredila kar med malico, ker nama je vzelo 1 uro, bila pa sva v pisarni tako ali tako običajno do 20. ali 21. ure.

Moja naloga na projektu je bila ta, da sem se ukvarjal z molekularno dinamiko, pri čemer sem simuliral tok plina skozi porozen medij. Na primer, skozi biološko tkivo, kjer je vse zelo natrpano in je prehodnost molekul otežena. Delo v začetni fazi je bilo precej težko, saj je program, s katerim sem delal, bil razvit s strani profesorja, kar posledično pomeni, da ne moreš najti navodil in forumov na spletu, s katerimi bi si lahko pomagal. Kakorkoli, imel sem veliko srečo s profesorjem, saj si je vedno vzel ves potreben čas, da je meni, inženirju, razložil vso fiziko, ki je nisem razumel in mi tudi pomagal pri pisanju kode. Sedaj ko sem v Švici, imam druge stvari, ki se jih morem naučiti, tako da mi zmanjkuje časa za ta projekt, vendar smo še vedno v stiku in občasno kaj pomagam.

Kar mi je posebej všeč na velikih univerzah, kot so FU Berlin, tudi TU München, RWTH Aachen, UCLA in sedaj EPFL, je pestra izbira obštudijskih aktivnosti in možnosti dodatnega izobraževanja. Nekajkrat na teden smo prejeli vabila na predavanja raziskovalcev, ki so prihajali s celega sveta. Običajno sva s sodelavcem enkrat tedensko bila na teh predavanjih. Če se je slišalo kolikor toliko zanimivo ali pa je bilo povezano z najinim delom, sva se udeležila. Vedno si se kaj novega naučil in spoznal nove ljudi. Na enem izmed teh predavanj sva dobila idejo za raziskovanje, katere se počasi lotevava. Maja sva se tudi visoko ambiciozno udeležila predavanja raziskovalca iz ETH Zürich na temo čas v kvantni mehaniki. To je bilo prvič v mojem življenju, da že na drugi prosojnici nisem vedel, o čem se gre vse skupaj. Kolega fizik tudi ne. Proti koncu izmenjave sem se tudi udeležil dolge noči znanosti v Berlinu, kjer kupiš vstopnico in lahko obiščeš večino univerz in inštitutov, kjer študentje in raziskovalci prikazujejo raziskave, na katerih sodelujejo. Dogodek traja 2 dni, vendar je nemogoče obiskati vse, kar te zanima, saj so raziskovalni inštituti razpršeni po celotnem Berlinu, ki pa je vseeno največje mesto v celinski Evropi (Moskva in Istanbul izvzeta). Med drugim je na območju FU ogromen botanični vrt, ki ga vredno obiskati.

Enkrat smo celo dobili povabilo na otvoritveni dogodek za Math+, ki je nek nov raziskovalni projekt na področju matematike, ki povezuje glavne inštitucije v Berlinu. Finta je bila, da so želeli zapolniti to veliko dvorano in so vse povabili. Otvoritven dogodek s predstavo je bil zelo zanimiv, kot študent pa tako ali tako ne moreš reči ne zastonj hrani in pivu. Dogodkov v Berlinu ne zmanjka.

Vedno znova sem presenečen, ko mi študenti rečejo, da ne gredo na izmenjavo, ker znajo samo angleški jezik, kar pa ni materni jezik v večinskem delu Evrope. Neumnost. Če odideš na raziskovalni inštitut, boš komuniciral v angleščini. V Berlinu je prvič bilo, da sem imel v pisarni Nemca. V Münchnu sem si pisarno delil s študentko z Mavricija, v Erlangnu sem bil s Kitajcem, Ukrajincem in Iračanom, v Berlinu pa nas je bilo okrog 10 v pisarni in samo dva sta bila Nemca. Nikoli ni dolgčas. Podobno se zgodi, če pristaneš v industriji. V kolikor gre za večje podjetje, bo delo potekalo večino časa v angleščini. V srednji in severni Evropi pa je znanje angleščine odlično, tako da se tudi na ulici ni problem znajti.

Pod črto potegnjeno. Bila je še ena enkratna izmenjava, na kateri sem se ogromno naučil, spoznal nove ljudi, pridobil nove prijatelje, s katerimi delim raziskovalne interese, prav tako sem še boljše spoznal en kotiček Nemčije. Za Berlin pa povem enako, kot sem rekel za Frankfurt lani oktobra: »Nikoli si nisem mislil, da bom to rekel, ampak jaz se vidim tu živeti«. Vendar samo v Steglitzu.

Žiga Časar
Fakulteta za strojništvo

PRAKSA V TUJINI
Berlin, Nemčija
Obdobje mobilnosti: februar 2019–julij 2019