ZGODBE

Ko razmišljam, kako bi vas prepričala k sodelovanju v programu Erasmus+, se vračam k svojim začetkom – k prvi predstavitvi Erasmus+ programa, ki smo ga bili deležni bodoči učitelji razrednega pouka. Že v prvem letniku svojega »faksa« sem vedela, da se bom izmenjave udeležila in bila sem celo zelo prepričana, da grem v Španijo in da grem za točno tri mesece. Pogum sem zbirala kar nekaj časa. Imela sem namreč fanta, bila sem neodločna, prestrašena, skrbelo me je, da bi zamujala predavanja in izgubila prijatelje … In moja želja izkusiti tujino je ostala želja še nadaljnjih pet let do absolventskega leta, ko sem vedela – ZDAJ ALI NIKOLI. Bližal se je zadnji rok prijave, jaz pa sem se odločala med vsemi možnimi kraji in se spopadala z množico papirjev, ki sem jih potrebovala. Španija me je še vedno mamila, a na koncu je prevladala želja po izboljšanju nemškega jezika, zato sem se naposled odločila za Nemčijo, in sicer za majhen kraj, velik kot Maribor, po imenu Bamberg.

Čas od maja, ko sem se prijavila, do septembra, ko sem z velikim kovčkom in prestrašenimi očmi stala na postaji in s prijatelji čakala FlixBus, je minil neverjetno hitro. Kar naenkrat sem se znašla na glavni avtobusni postaji v Münchnu in zopet čakala – tokrat na avtobus za Bamberg, do katerega me je ločilo še štiri ure vožnje. Kakor da bi bilo včeraj, se spomnim, kako sem med pitjem kave opazovala mimoidoče ljudi in razmišljala, kaj me čaka v Bambergu v naslednji polovici leta. Točno se spomnim, kako je nesigurnost kar naenkrat zamenjala odločnost, svoboda pa je verjetno kar sevala iz mene. Ko greš v svet, si pogosto mnenja, da si popolnoma sam. A na svoji poti vedno srečaš ljudi, ki so le prijatelji, ki jih še nisi spoznal. S to mislijo sem prispela v svoj preljubi Bamberg, ki sem ga vzljubila že ob prvem googlanju fotografij. V prvih dveh dneh sem se sprehajala po mestu, odkrivala majhne ulice, čudovite stavbe in pivnice mestnega jedra, pa tudi razne znamenitosti, glavni trg in dva precej obljudena mostova, kjer so ob večerih igrali s kitaro, peli in se družili (kasneje smo se jim pridružili tudi mi).

Temu so sledili uvodni trije tedni, ko so nas nemški profesorji in tutorji izjemno dobro pripravili na študentsko življenje v Bambergu in nas seznanili z vsemi možnimi stvarmi (vedno v angleščini in nemščini). Takrat sem imela že kopico prijateljev. Vsi so prišli enako prestrašeni in nesigurni, a izjemno odprti. Naša zmožnost govorjenja tujih jezikov konec koncev niti ni bila pomembna. Razumeli smo se tudi v polomljeni angleščini, nemščini, pa španščini, italijanščini ipd. Pravijo, da je študentsko življenje enkratno, jaz pa bi dodala, da je Erasmus+ program tisti, ki vse skupaj le še nadgradi in te neizmerno obogati. Sama sem se trudila spoznati tako ljudi iz najrazličnejših držav – npr. iz Grčije, Srbije, Poljske, Amerike, El Salvadorja, Kanade in Avstralije – kot tudi Nemce. Naučila sem se, da so stereotipi le misli o ljudeh, ki jih včasih potrdimo, včasih ovržemo. Francozinja me je naučila, da je francoska hrana ni le dobra, temveč odlična, Italijani so me naučili, da moraš v pripravo hrane vložiti izjemno veliko časa in truda, a da jo moraš vendarle ohraniti preprosto, Belgijka me je naučila, kako ljubiti življenje in se zabavati na vsakem koraku, Američan me je naučil ljubiti svojo državo in ceniti vse, kar nam je v Sloveniji dano, Srbkinje so me naučile neverjetne darežljivosti, radodarnosti in nesebičnosti, moja najboljša prijateljica s Poljske pa me je naučila, da narod, jezik in razdalja niso ovire za trdno prijateljstvo. Prijatelji iz Nemčije so me naučili, da je točnost spoštovanje tujega časa, da dobra organizacija daje varnost ter da so strpnost, kvaliteta, odgovornost in udobje na vrhu prioritetne lestvice.

Na Bavarskem so bili ljudje vedno odprti, prijazni, usmerili so me na pravo pot, se zahvalili za vsa pridržana vrata in vedno pohvalili moj trud, ki sem ga vložila v govorjenje nemškega jezika. S svojo Erasmus+ družino pa smo skupaj kolesarili na predavanja, se kopali v bližnji reki, se odpravljali na raznorazne izlete (obiskali smo Berlin, Potsdam, Frankfurt in Bonn, pa Prago, Lizbono in še mnogo manjših krajev), se družili v študentskem domu – tako pri pranju perila kot pri kuhanju nedeljskega skupnega kosila, nekateri pa smo si skupaj poiskali še službo (ki nam je omogočila še več ogledov, izletov in kulinaričnih doživetij). Delali smo v strežbi v VIP-prostoru bamberškega košarkarskega kluba. Tako smo si ob delu ogledali vse možne tekme, dobro zaslužili, hkrati pa se družili z Nemci, se od njih učili dialekta in si z raznoraznimi nagajivostmi popestrili delo. Včasih smo se iz službe s kolesi vračali v poznih večernih urah in pot domov je bila v nasmejani družbi vedno kratka, ponudila pa nam je tudi pogled na nočni Bamberg, ki ga je večkrat krasila z luno obsijana reka Regnitz. Na to prikupno manjše podeželsko mesto budno pazi Altenburg, gradič na hribu, kjer ponujajo izjemne Bratwurst in znan bamberški Rauchbier. Mimogrede – samo v mestu Bamberg imajo 16 pivovarn. A Bamberg je kljub majhnosti čudovit, njegovo mestno jedro pa je uvrščeno na UNESCO-listo. Z vsemi krasnimi kotički, trgovinicami, mostovi, hrano in prijaznimi ljudmi me je mesto prevzelo.

Če sem želela na začetku v tujino oditi za tri mesece, sem se ob prijavi odločila, da v Nemčiji ostanem pol leta. Februarja, ko bi se morala vrniti domov, pa sem izmenjavo podaljšala še za pol leta in se vrnila konec avgusta, vsa solzna, ker je že konec, in jezna nase, da se nisem na izmenjavo odpravila že prej. Vsi moji strahovi in dvomi so se mi zdeli tako zelo nesmiselni in majhni v primerjavi z bogastvom, ki mi ga je izmenjava položila v srce. Kakšno doživetje, kakšne izkušnje in kakšna spoznanja. Moje obzorje je bilo razširjeno, meje strpnosti porušene, znanje o ljudeh in državah veliko večje kot prej, komunikacijske kompetence in znanje (vseh možnih) tujih jezikov pa neverjetno.

Zares težko je v teh nekaj besed strniti vse, kar mi je izmenjava ponudila. Verjetno bi bila v tem trenutku, če ne bi takoj po prihodu z izmenjave dobila službe, najaktivnejša promotorka Erasmus+ programa. Predvsem zato, ker vem, koliko ljudi je enako neprepričanih, prestrašenih in ne sigurnih, kot sem bila jaz, ker sem slišala, koliko ljudi »bi šlo v tujino, a se bojijo, da bi …«, ker sem slišala, koliko jih obžaluje, da te priložnosti niso izkoristili. V to, da greš na izmenjavo, te ne more prisiliti nihče. Želja in odločitev morata konec koncev izhajati iz tebe. Pa veš, da na stara leta obžaluješ le stvari, ki jih nisi naredil? Vprašaj me čez petdeset let, če to drži. Zaenkrat ti lahko zagotovim le, da nisem slišala niti enega, ki bi rekel, da obžaluje, da se je odpravil na izmenjavo. Mednarodna izmenjava se sliši tako zelo resno, oddaljeno in neresnično. A v resnici te do nje loči le nekaj nevšečnosti s papirji in ena vozovnica/letalska karta. Svet je na dosegu roke, srce pa lačno čaka na vse lepo, kar v tujini doživiš. Želim si, da zbereš pogum, takoj zatem pa izberi še državo, izpolni papirje, kupi vozovnico in … see you soon! Pravi prijatelji te bodo počakali, prav tako družina, fant/dekle … Saj veš – Erasmus ni mus, pomaga pa!

Anja Kuhar
Pedagoška fakulteta

ŠTUDIJ V TUJINI
Nemčija – Bamberg
September 2018 – avgust 2019