ZGODBE

Okoli mize se nas je zbrala prijetna skupina novopečenih študentov/-k in nekaj veteranov/-k. Že rahlo utrujeni od vrste spoznavnih delavnic tisti dan, smo se zbrali v skupni sobi, da družno odpremo prvi večer spoznavnega vikenda prvih letnikov socialne pedagogike. To je bilo leta 2013.

Nekaj let kasneje so mi v glavi še vedno odzvanjale besede, ki jih je takrat izrekla ena od deklet, ki so ravno zaključevala študij in so nam v tistem večeru želele predati nekaj modrih misli. Razlagala je o svoji izmenjavi na Nizozemskem in govorila v presežkih. »Res, prijavite se, pojdite, še plačajo vam!« Hm, še plačajo vam.
Njene besede sem tekom študija potisnila na stran in rekoč »Eh, izmenjava, to je samo žuranje in na koncu te samo košta.« Misel, da bi se kdaj prijavila na izmenjavo in odšla »nekam« me ni premamila. Potem pa sem se znašla v zadnjem letniku faksa in grozeče se je bližal konec študijskih let. Študentske napotnice so se vedno bolj kopičile, vedno manj je bilo časa in vedno več besed, ki jih je bilo treba stlačiti v seminarske naloge na faksu, in takrat sem se spomnila, da ti bojda še plačajo, da greš v tujino in se malo preluftaš. Hm, še plačajo ti. In potem … Potem sem se prijavila in na podlagi moje afinitete do Portugalske, kjer sem dve leti poprej švicala na 200 km dolgi poti ob Atlantskem oceanu, izbrala prav Portugalsko. Natančneje Porto.

Ko je bil čas, da napolnim kovček, se še vedno nisem prav dobro zavedala, kaj počnem. Naredila sem vse tisto, kar me bo sedaj spravilo do Porta, vse ostalo pa je bila sedaj le črna luknja, ki je vase posrkala vse tisto, kar se bo še zgodilo in je bilo do tedaj očem še nevidno.

Prvi tedni v Portu so me presenetili s prav nič prijetnim atlantskim prepihom in pomanjkanjem kakršnihkoli grelnih naprav v stanovanju. Sobe so bile še prazne in zevala je praznina, ki so jo napolnjevale predvsem moje misli o tem, kaj še bo. Počasi se nas je vseh šest sostanovalk nacurljalo v stanovanje in takrat se je Erasmus šele pričel. Kmalu nas je ESN Porto, glavna študentska organizacija odgovorna za vse kulture (in zabav) željne prišleke, pričel seznanjat z vsemi načrtovanimi aktivnosti, od izletov, preštevilnih tematskih zabav, manjkali seveda niso niti portugalski kulturni večeri. Hkrati je bilo potrebno na gostiteljskih fakultetah še urediti vse za gladek potek semestra. Slednje je pri meni izgledalo precej hektično. Nisem se prav dobro zavedala, da bo portugalska ležernost dodobra načela mojo potrpežljivost, ko sem se že kak tretji teden zgubljala na faksu in poskušala najti nekaj profesorjev, ki so izgleda ravno ta semester izvajali nekakšno stavko na svojih mailih.

Začetek marca se je vse nekako spravilo na obvladljive tire, kljub temu, da smo vsi s kotičkom očesa spremljali novice o širjenju virusa. Ta se seveda ni ustavil in le nekaj tednov kasneje so tudi portugalske oblasti pričele z ukrepi z zajezevanjem virusa. Vsi načrtovani dogodki in izleti so počasi popadali z naših koledarjev in z nejevero smo ugotovili, da bomo do nadaljnega prisiljeni ostati v naših domovih. Ampak … Ampak mi smo prišli na Erasmus!

Slaba dva meseca v samoizolaciji sta bila polna vzponov in padcev. Nekateri od Erasmovcev in Erasmovk so do časa spakirali kufre, ujeli še zadnja letala in pobegnili domov. Drugi so tako ostali sami v svojih stanovanjih in nekako preživeli to osamitev bodisi z ustvarjanjem, učenjem portugalskega jezika, klepetanjem s prijatelji/-cami preko videoklicev in tako naprej. Tudi v naši »cimerski skupnosti« je napočil čas, ko nas je zapustila Kristyna in zaradi pritiska staršev odšla nazaj na Češko. »Don’t worry, I’ll come back!,« je zatrjevala v solzah, ko smo se poslovile. »Of course, see you later!« To je bil naš moto.

Tudi na moj mail je prišlo sporočilo, da me nekaj dni kasneje čaka evakuacijsko letalo z Lizbone in da me lahko spravijo domov. Ampak … Mi smo na Erasmusu! Misel, da bi se v tistih nekaj dneh poslovila od vseh sostanovalk, od te izkušnje, ki naj bi bila tisti grande finale mojega študija, predvsem pa posloviti se od Porta, ki ga pravzaprav še nisem dodobra spoznala, je bila grozljiva. Odločila sem se, da ostanem.

Tisti večer smo v naši dnevni sobi izvedle krizni sestanek. Nobena od nas ni vedela, ali je odločitev, da ostanemo, res najboljša, pa vendar smo se zavezale, da iz tega, da smo sedaj tu, naredimo največ kar lahko. In tako smo v našem malem stanovanju odkrile, da imamo pravzaprav v njem ves svet. Natančneje Brazilijo, Rusijo, Turčijo, Grčijo in Slovenijo. Kmalu so se iz tega rodili takoimenovani »Culture Wednesdays«, ob katerih je vsaka od nas pripravila najboljše jedi iz naših držav, organizirale smo kvize, poslušale tipično glasbo, manjkalo pa ni niti klepetavih filmskih večerov, skupnih izletov do trgovine in nekaj poskusov redne telovadbe. Verjetno najbolj znana knjigarna na svetu, Livraria Lello, je v tistem času delila brezplačne knjige, zato smo vse trenutke vmes izkoristile za branje, jaz pa še za učenje portugalščine.

Pozorno spremljanje novic nas je razveselilo konec aprila, ko je vse kazalo, da se stvari počasi odpirajo in da bomo lahko končno stopile na svobodo. Naš prvi po-karantenski sprehod po Portu začetek maja je bil naravnost katarzičen. Zrak je dišal še malce bolj sveže kot takrat marca in nebo je bilo še toliko bolj muhasto. Pa vendar je bil ta sprehod eden lepših v mojem življenju. Verjetno ulice Porta že dolga leta niso bile tako prazne in z nekakšnim tihim spoštovanjem smo se takrat sprehajale med skritimi kotički mesta.

Življenje se je počasi nazaj vpletalo v Porto in tudi me smo počasi pričele načrtovati vse tisto, kar je bilo v naših koledarjih do tedaj prečrtano. Takrat smo počasi lezle na kup tudi z ostalimi Erasmovci/-kami, ki so še ostali (predvsem Brazilci/-ke) in se zavezali, da bomo mesece izmenjave, ki so nam še ostali, izkoristili z vsemi močmi. Tudi naša Kristyna se je naposled le vrnila in vse je bilo skoraj tako kot prej. Dobre portugalske železniške povezave so nas popeljale v znamenita mesta, kot so Aveiro, Braga in Guimarães (rojstno mesto Portugalske), v Amarante, v srednjeveški Óbidos in v surferski raj Nazaré, neštete pustolovske dneve smo preživeli v nacionalnem parku Peneda-Gerês in tudi do Lizbone smo prišli. Naužili smo se sonca in kristalno čistega morja v rajski regiji Algarve na jugu Portugalske, kot tudi portovca in portugalskega zelenega vina. Poskušali smo ugotoviti, kje v Portu pečejo najboljši pastel de nata (nedvomno v Manteigari-ji!), počasi pa smo zbrali tudi dovolj poguma, da smo stopili v mrzel ocean in se poskušali skobacati na surfersko desko. Vseeno pa so bili najlepši prav trenutki, ko smo ostali v Portu in bodisi na razgledni točki v Jardim do Morro bodisi na obali Atlantika ob večerih rahlo premraženi opazovali spreminjajoče barve zahajajočega portugalskega sonca.

Zadnji tedni julija so bili posebni. Grenko sladki. Dnevi, nabiti z doživetji in smehom, ob večerih pa smo jokali in si govorili »Don’t say goodbye, it’s see you later!,« ko smo preživljali zadnje večere z ljudmi, ki so potem naslednji dan sedli na letalo in šli domov.

Moj zadnji dan v Portu je bil tudi moj rojstni dan. Na kup sem zbrala vse srčne ljudi in preživela z njimi še zadnji piknik v mestnem parku. Točno tam, kjer se v daljavi vidi, kje se reka Douro izlije v Atlantski ocean. S cimrami smo prebedele tisto noč, ko sem čakala, da odidem domov z jutranjim letom. Ura je bila tri zjutraj in v kovček sem poslušala stlačit še nekaj knjig. Zaprem kovček. Obrnem se proti postelji, kjer so bile moje cimre, ki so me tam čakale, da se poslovimo. Vse so že dremale. Moram jih prebuditi.

V njihovem spokojnem spancu, rahlem pišu zgodnjega jutra, ki je vejal skozi odprto okno in mežikanju lučk v daljavi, sem doživela tisti saudades, o katerem tako portugalske kot brazilske pesmi rade pojo. Globoko melanholično hrepenenje zaradi odsotnosti nečesa, nekoga. Zaradi počasnega razraščanja rahlega obupa, kako se vrniti nazaj in zaključiti to zgodbo. Pa vendar … V tistem trenutku sem ugotovila to, da je bistvo te izkušnje, da sem preko vseh ljudi, ki sem jih spoznala, dobila okno v svet, ki se je odprlo prav tam sredi Porta. Vsak od nas je s seboj prinesel delček svojega sveta, ki je bil do tedaj oddaljen in tuj. Ob tem, da smo se naučili, da je svet pravzaprav precej bolj intimen, kot smo si do tedaj predstavljali, smo ugotovili, da smo ob tem mi v sebi postali večji.

»Girls, it’s time.«, prebudim dekleta in v tišini vse skupaj odidemo počakat moj taksi do letališča. Ko ta prispe, si izmenjamo še zadnji objem. Preden se odpeljem, zakličem: »I love you all. See you later!«

Eva Završnik
Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Porto, Portugalska
Čas izmenjave: februar 2020 – julij 2020