ZGODBE

Zame je bila to že druga Erasmus izkušnja. Svoj prvi Erasmus sem preživela v Bratislavi in takrat sem bila še precej bolj sramežljiva. Kljub temu pa sem tam spoznala veliko izjemnih ljudi in uspela navezati kar nekaj dobrih prijateljstev. Vsekakor pa je bil moj prvi Erasmus odlična izkušnja, da sem postala samozavestnejša in bolj odprta oseba.Odločitev za drugi Erasmus je prišla že v Bratislavi. Že takrat sem ugotovila, da mi ni težko skrbeti sama zase in da je ob odlični družbi in mnogih dogodkih čas kot voda v rokah in da semester mine kot bi trenil in se moraš že vrniti domov. Seveda z odličnimi spomini in nekaterimi dogodivščinami, ki niso primerne za ta članek hihi 😉

Odločitev za Portugalsko je bila preprosta. Odločila sem se predvsem na podlagi tega, da ima država precej podoben življenjski standard kot Slovenija – torej ni preveč draga in se zato da tam dobro živeti ter potovati drugam ne da bi zato moral odšteti mnogo denarja. Tja sem si želela tudi zato, ker sem si želela zimski semester preživeti nekje, kjer je pozimi topleje kot pri nas… Lagala pa bi če bi rekla, da to da sem na svojem prvem Erasmusu spoznala simpatičnega Portugalca ni imelo nič z mojo odločitvijo 😉 hihihi.

Prvi resen izziv s katerim sem se soočala še pred odhodom je bilo stanovanje. Potrebno si je bilo poiskati novi dom. Faks, ki sem ga izbrala je bil za razliko od drugih precej odmaknjen od centra mesta pa tudi nekoliko izven študentskega kampusa. Seveda so na mojo odločitev o izbiri stanovanja poleg lokacije vplivali še cena in povezanost z javnim prometom.

Pred odhodom me je bilo nekoliko strah tudi portugalskega jezika. Sicer sem se spomladi, pred odhodom, udeleževala tudi tečaja portugalščine, ki ga je organizirala univerza. Vendar pa sem bila precej prepričana, da se je nemogoče sporazumevati v portugalščini zaradi, po mojem mnenju precej komplicirane izgovorjave. Bala sem tudi tega, da Portugalci ne znajo angleško in da se bo zato težko sporazumevati.

Ob odhodu sem bila precej navdušena, hkrati pa je bilo prvič da sem se čisto sama odpravila tako daleč od doma. Najlepši spomin, ki ga imam od svojega prihoda je, ko sem pogledala skozi okno letala, malo preden smo pristali na letališču, in zagledala peščeno plažo in valove oceana, ki so v enakomernem ritmu oblivali obalo. Takrat se mi je v glavi pojavila misel: »Vaaau, kak je lepo«. In naenkrat sem bila izredno navdušena, da sem se odločila za Portugalsko in nekako začutila, da me čaka izjemnih nekaj mesecev.

Hiša v kateri sem živela je imela tri nadstropja in kmalu sem spoznala svoje sostanovalce, s katerimi sem delila kuhinjo. Oh, kuhinja haha. Tam se nisem rada preveč dolgo zadrževala saj sem se rahlo sramovala svojih bornih kuharskih izkušenj. Sicer sem kasneje ugotovila, da nekateri sicer kuhajo dobro, drugi pa tudi tako kot jaz nimajo ravno razširjenega kuharskega repertoarja. Lahko bi sicer jedla tudi na fakulteti vendar pa se mi je predvsem zaradi urnika bolj splačalo jesti doma.

Šele, ko sem že nekaj dni stanovala tam sem spoznala žensko, ki je bila nekakšna oskrbnica hiše. Z njo sem podpisala stanovanjsko pogodbo. Čeprav je bila dokaj mlada ni znala angleško. Nekako sva si pomagali z Google prevajalnikom. Kar pa je name napravilo posebno dober vtis pa je bilo to, da mi je oskrbnica (kot je to v navadi Portugalcev) dala poljubček na vsako lice in rekla, da to pomeni da sem dobrodošla v hiši. Kar toplo mi je postalo pri srcu.

Prvič, ko sem morala na fakulteto sem se odpravila peš, sej nisem točno vedela kako poteka javni prevoz in s katerim avtobusom naj se odpravim. Glede na Google zemljevide namreč noben ni peljal direktno do faksa, poleg tega pa še nisem imela vozovnice in nisem niti vedela kje jo kupiti. Informacije o tem smo nato dobili na fakulteti. Ena izmed težav, ki jih je imela tudi večina drugih študentov pa so bili še študijski »study plani«, ki jih je fakulteta v Portu pripravila. Problem je bil predvsem v tem, da si namesto med predmeti lahko zbiral med različnimi že sestavljenimi predmetniki, zato nisi ravno imel velike izbire. Vendar pa sem uspela najti enega, ki ga je kot kompatibilnega mojim predmetom v Mariboru priznala tudi moja domača fakulteta. Priznanih mi je bili vseh šest predmetov. Kar me je vedno zabavalo pa je bilo tudi to, da je bil vhod na gostujočem faksu na sredini stavbe zato si moral do predavalnic v prvo nadstropje navzdol. Kolikokrat sem se izgubila haha. Kar mi je bilo pa še posebej všeč pa je bilo dejstvo, da smo imeli pouk v angleščini, ki so ga lahko obiskovali tudi Portugalci. Na ta način sem se uspela z njimi spoprijateljiti in z veseljem so mi pomagali pri učenju portugalščine.

Ker je bil moj izbrani študijski plan za magistrske študente sem imela pouk samo popoldan. Začela sem ob 14.00 in končala ob 21.30. Ko sem si uredila avtobusno karto sem se tako hotela odpraviti z busom do šole. Odpravila sem se dve uri prej saj sem hotela na faksu še nekaj pojesti. Zaradi gneče na cesti so avti stali v nepremični koloni. Nato sem na faks raje hodila peš, kuhala pa sem si doma.

Gneča na cesti je bila za Porto kar precej pogosta. Najhuje je bilo, ko so se ljudje odpravljali v službo ali iz nje. Zato so avtobusi pogosto zamujali včasih pa kakega niti ni bilo. Portugalce bi po mojem mnenju lahko opisali kot precej nepotrpežljive in temperamentne voznike. Najbolj zanesljiv prevoz je bila zato podzemna.
Najboljša stvar Portugalske? Valovi Atlantskega oceana in neskončno dolge prečudovite peščene plaže. Seveda ne moreš obiskati te države ne da bi poskusil surfati. To je bila ena izmed boljših stvari, ki sem jih poskusila pa čeprav je surfati precej težje kot izgleda.

Portugalci obožujejo tudi hrano. Zato je nujno treba poizkusiti tipične sladke Pateis de Nata in predvsem na severu pojesti kako Francesinho. Kar pa je bilo meni izredno fascinantno pa je bila količina rib, ki si jih lahko našel v vsaki trgovini. Imeli so ogromno izbiro vseh morskih stvari, ki si si jih lahko želel.

Ker sem bila res navdušena nad vsem portugalskim sem se odločila, da bom božič preživela na Portugalskem pri eni družni. Spoznali smo se šele na predbožični večer, sprejeli pa so me kot da se poznamo že vse življenje. Povabili so me na kosilo, mi razkazali svojo hišo, predstavili so me sorodnikom in z njimi sem tako preživela božič. Prejela sem tudi mnogo daril, čeprav se nismo niti poznali. Bila sem presrečna, da sem lahko od blizu občutila pravo portugalsko družino in se tako pobližje spoznala z njihovimi običaji. Imeli so ogromno hrane in toliko različnih sladic, da nisem niti uspela vsega poskusiti. Prvič v življenju sem tako pri njih jedla pomarančno, ki sem si jo sama odtrgala z drevesa. Še nikoli nisem jedla boljših pomaranč kot na Portugalskem. Ko sem od njih odhajala domov sem tako dobila polno vrečo domačih pomaranč, peciva in druge hrane.

Moram povedati, da so odlično znali angleško zato smo se z lahkoto sporazumevali. Do takrat sem sicer že kar dobro razumela tudi portugalsko. Dobro so znali angleško tudi v večini trgovin, z izjemo nekaterih starejših zaposlenih. Enako pa je bilo tudi na banki in drugih uradih.

Glavne stvari, ki sem se jih naučila so bile, da se ti ne sme nikoli nikamor muditi, da ne smeš zamuditi priložnosti za zabavo, saj čas mine prehitro, in da nikoli ne bo zares pravi trenutek za karkoli in se zato ne smeš obremenjevati ampak samo narediti kar misliš takoj ko je možno. In da je včasih za nekatere stvari preprosto treba reči »je kako je« in s tem sem zadovoljen. In da uživaš v trenutku.

Za mano je tako še ena super Erasmus izkušnja. Čeprav je veliko šal na račun tega kako se ljudje, ki se vrnejo z Erasmusa vedno hvalijo kako so se spremenili in kaj vse so doživeli ter so zato bolj »odrasli« in boljši ljudje je po moje to čista resnica. Nekdo, ki ni bil (sam) na Erasmus izmenjavi ne bo nikoli razumel nekoga, ki ima tako doživetje za sabo. Poleg vseh novih in razburljivih doživetij spoznaš tudi ogromno ljudi s celega sveta, s katerimi ostaneš prijatelj še mnoga leta. Postaneš tudi bolj odprta in razgledana oseba. Primerjaš lahko tako življenjske standarde držav, včasih pa ugotoviš tudi, na primer da imaš z vidika varnosti in medijske svobode v svoji državi neizmerno srečo.

Nihče si ne more predstavljati kako drugačen človek sem bila preden sem se sploh prvič odpravila na Erasmus. Moja sramežljivost je bila neizmerna in velike težave sem imela s preprostim pogovorom z ljudmi, ne da bi ob tem postala strašno rdeča in nerodna. Lahko pa rečem tudi, da sem bila precej nesamostojna, saj velike samostojnosti življenje pri starših ravno ne zahteva.

Poleg tega pa sem mnenja, da je sprememba okolja odlična popotnica k bolj svobodnemu življenju. Dejstvo da veš, da te v novem kraju nihče ne pozna daje zavidljiv občutek svobode. Tako si tudi bolj pripravljen poskusiti nove stvari in narediti kako spremembo.

Doživeta Erasmus izkušnja zame pomeni celostno osebnostno rast in pomemben korak na poti do odkrivanja, kaj je to kar si v resnici želim doseči v svojem življenju.

Patricija Vrentuša
Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Porto, Portugalska
Čas izmenjave: september 2019 – januar 2020