ZGODBE

Že od drugega letnika sem bila trdno prepričana, da se bom odpravila na izmenjavo. Želela sem izkoristiti možnost, ki mi jo ponuja univerza. Vsi, s katerimi sem se do takrat pogovarjala, so bili s svojo izkušnjo več kot zadovoljni in so mi rekli: »Kamorkoli boš že šla, ne bo ti žal.« Najprej sem razmišljala o Pragi, potem o Poljski (Krakow). Odločala sem se med univerzami, ki so ponujale program v angleškem jeziku, ker je bila moja angleščina precej boljša od nemščine. Ko pa je prišel čas odločitve, sem vendarle premagala svoj strah in se odločila, da grem v Nemčijo in izpopolnim svoje znanje jezika. Kot pravijo: »Kdaj, če ne zdaj.«. München je bil moja končna izbira, predvsem zaradi bližine mesta in priznanosti univerze.

Še vedno se spomnim, ko sem se 2. septembra ponoči odpeljala s Flixbusom. Ko smo prispeli, je bilo sicer deževno, ampak mi to ni pokvarilo razpoloženja. »Kako veliko mesto!«, sem si mislila. Stanovala sem v študentskem domu, pri čemer sem imela veliko srečo, da so me sploh izbrali, potem pa sem dobila še apartma z lastno kuhinjo in kopalnico v neposredni bližini Olympiaparka. Boljše sobe si ne bi mogla želeti. Prednost stanovanja v študentskem domu je bila tudi ta, da sem se lahko udeleževala dogodkov, ki so jih organizirali tamkajšnji študenti. Enkrat smo šli na pohod, drugič smo imeli kuharski tečaj (Falafel Kochkurs), izdelovali smo origami, imeli izmenjevalnico oblačil… Vsak teden se je v skupnih prostorih izvajala zastonj joga, v Olydorfu (tako se imenuje študentsko naselje, v katerem sem stanovala) pa so imeli tudi čebelarsko skupino in svoje čebelje panje; udeležila sem se izdelovanja svečk iz voska in »folije« za živila iz voska. Ko smo ravno pri folijah, nasploh so se študenti trudili, da bi bil njihov okoljski odtis čim manjši. Odpadke ločujejo bolj aktivno kot pri nas, za embalažo sta npr. dva koša – eden za konzerve in aluminij ter drugi za plastiko. Vsak študent je imel svoj koš za bio odpadke in je zastonj dobil tudi papirnate vrečke. Na nekaterih predelih Münchna prebivalci v posebne koše ločujejo tudi steklo glede na barvo. Ko smo se o tem pogovarjali v skupini na jezikovnem tečaju, smo ugotovili, kakšne razlike so v bistvu med nami: v nekaterih državah (npr. Ukrajina, Romunija) odpadkov še vedno sploh ne ločujejo. Meni je bilo všeč, da se v Nemčiji na okolje daje večji poudarek; spodbujali so nas tudi k udeležbi na Global Climate Strike, v študentskem naselju pa so redno potekali sestanki, na katere so vabili udeležence z novimi idejami o tem, kako bi lahko pripomogli k varovanju okolja.

Prebivalci Münchna pa ne skrbijo le za okolje, spodbujajo tudi skrb za lastno zdravje, tako telesno kot duševno. Študentom je za le 7-15€ na semester na voljo treniranje najrazličnejših športov, od športov z žogo, plesa, borilnih veščin in joge, pa do vodnih športov in plezanja; sama sem hodila na akrobatiko. Že sam sprehod po parku ti je lahko v inspiracijo, ko vidiš, koliko ljudi se odpravi ven teč, na sprehod ali pa samo uživat ob zahajajočih žarkih sončka.

München je drugače (vsaj po mojem mnenju) zelo lepo mesto. Največ lepote mesta opaziš, ko se voziš s kolesom. Predvsem številni čudovito urejeni parki v Münchnu so me najbolj očarali. Spomladi si nisem več kupila karte za podzemno železnico, večinoma sem se peljala s kolesom. Praksa, ki sem jo takrat opravljala, sicer ni bila daleč stran (15 minut vožnje s kolesom), sem se pa kakšen vikend odpravila tudi na daljši izlet. V večjih mestih imaš tudi na aplikacijah ogromno predlogov, kam se lahko odpraviš, pa naj bo to pohod, tek ali kolesarski izlet. Tudi kulturno je München zelo raznoliko mesto. Sama nisem bila do drugih kultur ali ras nikoli nestrpna, vendar je vseeno drugače, ko si vsak dan obkrožen z drugačnimi. Še bolj se navadiš, še bolj sprejmeš, še bolj ceniš to raznolikost. Hvala bogu, da nismo vsi enaki! V Münchnu je tudi veliko prebivalcev bivše Jugoslavije, zaradi česar se včasih počutiš bolj domače. Na večtedenskem tečaju pletenja in kvačkanja, ki sem se ga udeležila pozimi, sem npr. spoznala enega Srba. Po koncu prvega srečanja sva skupaj odšla do postaje, pri čemer sva se pogovarjala malo po srbsko, malo po slovensko, malo po nemško in malo po angleško.

Tudi septembrskega tečaja jezika smo se udeležili študenti iz vseh koncev sveta. V skupini smo imeli med drugim eno Kitajko, ki je ob začetnem predstavljanju povedala: »Ime mi je Yuwen Hua, ampak moje nemško ime je Mia«. Ni ji bilo treba niti počakati na naše obupane poglede, svoje nemško ime je imela pripravljeno že vnaprej!

Semester se je začel 14. oktobra. Za nas Erasmovce ni bilo nobenega posebnega programa, priključili so nas k ostalim nemškim študentom. Kljub oviri zaradi jezika me je ostalih 5 članov naše skupine hitro sprejelo. Pri prvem predavanju me je najbolj presenetilo to, da so na koncu predavanja študenti začeli vsi naenkrat udarjati s členki po mizi. Kot neke vrste aplavz, le da ni tako glasno. To se mi je kar dopadlo, sej se tako na nek način zahvališ profesorju za predavanje. Pri nas namreč po koncu predavanja študenti čim prej pospravimo svoje stvari in se odpravimo iz predavalnice. Razliko sem opazila tudi v tem, da študente ni sram postavljati vprašanj. Zavedajo se tudi, da neumnih vprašanj ni. Če na koncu, ko profesor reče »Sedaj pa je čas za vaša vprašanja«, ne bi nihče ničesar vprašal, bi bilo čudno, medtem ko je pri nas čudno, če si kdo upa zadrževati sošolce in profesorja z dodatnimi vprašanji. Nasploh je v Nemčiji večje spoštovanje med profesorji in študenti. Zelo redko se zgodi, da kdo zamudi na predavanje, kar velja tako za profesorje kot za študente. Dopadlo se mi je tudi to, da so predavanja oz. seminarji trajali največ 45 minut, po največ 2 zapored. Pri nas ni tako, pričakuje se, da bo študent ostal enako zbran tudi po 4 urah predavanj. Kot najbolj zanimivo stvar na faksu pa bi izpostavila »K pacientu orientirano komunikacijo«. Dogodek je enkraten, študenti pa dobijo vnaprej posredovane scenarije različnih situacij med zdravnikom in pacientom, ki komunikacijsko predstavljajo večji zalogaj (npr. alkoholik, ki ne priznava svojega problema in pride v ordinacijo skupaj z ženo, najstnica z anoreksijo, mati samohranilka s samomorilnimi mislimi,…). Za paciente so najeli profesionalne igralce! Svoje vloge so vsi odlično odigrali in nas nemalokrat spravili v zadrego. Pohvale vredna ideja, upam, da mi jo uspe inkorporirati tudi na naš faks.

Izkušenj, ki sem jih odnesla iz izmenjave, je ogromno. Izboljšala sem se v organizaciji, postala sem bolj samostojna. Kljub temu, da je faks od mene zahteval precej časa in sem ga morda zaradi jezika za učenje porabila še več, mi ga je ostalo več kot dovolj za ostale stvari, ki me zanimajo in veselijo. Prednost tega, da je München malo večje mesto, je ta, da ti ponuja ogromno možnosti. Sicer pa se, če ne drugega, naučiš skrbeti sam zase – biti sam odgovoren za nakupe v trgovini in to, kaj ješ, sam prati svoje perilo, sam poskrbeti za odprtje bančnega računa in pravočasno posredovano dokumentacijo na najrazličnejše konce, itd. Prepričana sem, da mi bo izkušnja pomagala tudi pri iskanju zaposlitve. Hvaležna sem vsem, ki so mi omogočili to Erasmus izkušnjo, z velikim veseljem bi jo ponovila!

Karin Udvanc
Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
München, Nemčija
Čas izmenjave: september 2019 – avgust 2020