ZGODBE

Oktobra 2019 sem doživela zelo neprijetno izkušnjo s fantom, ki sem ga spoznala na Erasmus izmenjavi 2018/2019. Ob koncu najine ‘zveze’ sem izgubila voljo do večine stvari, nisem vedela kako naprej, saj sva imela trdne načrte se preseliti v tujino.

Ravno sem začela z absolventskim stažem, zato me tudi šola ni mogla zamotiti. Novembra sem prejela e-pošto od Univerze v Mariboru, da so še prosta mesta za Erasmus izmenjavo v letu 2020. Zdelo se mi je, da je bilo sporočilo napisano zame, zato sem se odločila, da se prijavim.

Izbrala sem si Berlin. S prej omenjenim fantom sva preživela moj rojstni dan v Stuttgartu in še vedno sem močno (pod)zavestno povezovala njega in celotno Nemčijo. Tako da sem se odločila za Berlin, da izbrišem to povezavo v glavi in da ustvarim nove spomine, ki bi ‘zbrisali’ spomine nanj. Poleg tega pa sem bila leto prej nekaj dni v Berlinu in sem vedela kaj približno pričakovati od mesta.

Prijavili sva se skupaj z bivšo sošolko, ki je bila takrat tretji letnik. Ko mi je konec januarja povedala, da si ne želi na izmenjavo, ker na to še ni pripravljena, sem se odločila vseeno izpeljati moje načrte, saj sem leto prej že bila na izmenjavi in sem vedela kaj približno pričakovati.
A vse moje izkušnje me niso pripravile na izbruh pandemije in karanteno.

Moram priznati, da sem imela veliko srečo, saj sem kmalu po razpadu prejšnje zveze spoznala drugega fanta, ki me je kar precej zamotil. Veliko časa sva preživela skupaj in se zelo zbližala.

Marca 2020 sem začela z izmenjavo, prvi mesec smo imeli intenzivni tečaj nemščine, ki ni bil obvezen. Uradno se semester še ni začel. Zdaj ko razmišljam za nazaj, obžalujem, da sem hotela ‘narediti nekaj več’ in si olajšati moje bivanje v Berlinu. Če bi se odločila, da me nemščina ne zanima, bi ostala v Sloveniji, preživela karanteno v znanem okolju in privarčevala veliko denarja.

V Berlin sem prišla teden pred začetkom tečaja, da sem imela čas raziskovati in spoznati kako delujejo stvari tam. Z mano je prišel na počitnice za en teden tudi fant, ki je preživel z mano zadnjih nekaj mesecev. Situacija je bila že kar resna glede koronavirusa, vsi smo bili že bolj pazljivi, a se še vseeno ni govorilo o karanteni. Preživela sva odličen teden v raziskovanju tega umetniškega mesta. Ogledala sva si glavne znamenitosti – Brandenburška vrata, East Side Gallery, center Berlina itd. Čeprav mesto nima morja ali znamenitosti kot je Eifflov stolp, med pohajkovanjem ugotoviš, da ima Berlin posebno atmosfero, dušo, takšne energije v drugih mestih ni.

Seveda sva kot vsi turisti poskusila priti v enega izmed znanih klubov, a naju niso spustili notri. Takrat sem si mislila: ‘Nič zato, imam še šest mesecev časa, da izkusim vse, kar ima to mesto za ponuditi’. Ha ha.
Moj spremljevalec je odšel domov 11. marca in ujel še zadnji let pred zaprtjem meja. 13. marca je bila v Nemčiji razglašena pandemija in ugasnilo je vse življenje v mestu.

Vsi, vključno z mano, smo mislili, da bo karantena trajala le nekaj tednov, zato sem se odločila ostati in poskusiti živeti sama s sabo.

Vsak dan smo imeli približno eno uro tečaj nemščine, preostali čas pa sem pisala diplomsko nalogo, občasno telovadila in zapravljala čas. Imam srečo, da zelo uživam v brezdelju. Glede na to, da sem veliko delala pred odhodom na izmenjavo (strežba in delo na bencinskem servisu), mi je zapovedana karantena dobro dela. Iskreno nisem pogrešala nikogar, saj cenim čas zase, pomagali pa so tudi redni video-klici z domačimi in prijatelji.
Imela sem tudi to (ne)srečo, da sem našla zasebno namestitev, dvosobno stanovanje, a v drugi sobi ni bilo nikogar. Po eni strani sem si želela malo družbe, po drugi pa sem se zavedala, da bi bilo biti zaprt z neko neznano osebo zelo težko, še posebej če se nebi razumeli.

Dnevi so minevali, vsak čisto preveč podoben prejšnjemu, gostujoča fakulteta je kar naprej zamikala začetek semestra, zamenjevala predmete, ki naj bi jih predelovala tekom semestra, jaz pa sem kljub vsemu nekako zapolnjevala svoje dneve. Skoraj vsak dan sem odšla v trgovino, saj peš nisem mogla kupiti toliko stvari, tako kot vsaka druga punca sem se resneje začela ukvarjati s telovadbo in lepo post-karantena postavo. Malo sem raziskovala okrožje v katerem sem prebivala – Adlershof, a na žalost ni bilo veliko za videti. Silila sem se, da sem odšla na kakšen sprehod, ko so se ukrepi malo sprostili. Na sprehodih uživam le, če sem s psom. Tam pa sem bila sama, brez volje, v okrožju pa dejansko en umetno narejen gozd. S fantom, ki je prišel z mano v Berlin sva se še bolj zbližala, bila sva na zvezi 24/7, vsak večer pa sva tudi skupaj gledala filme na Netflixu.

Proti koncu aprila sem imela že malo dovolj vsega, tako da sem se odločila, da bo prihodnost moje izmenjave odvisna od predmetov, ki sem jih izbrala. Počakala sem do 20. aprila, ko smo končno začeli s semestrom. HWR Berlin je že tako v drugem semestru ponujal večinoma pravno – ekonomskih predmetov, tako da nisem bila najbolj navdušena nad tem. Ko pa sem videla, kako bodo potekali predmeti in kaj profesorji zahtevajo, sem se odločila, da ni vredno nadaljevati. Odločila sem se, da se po hitrem postopku vrnem domov. Sporočila sem lastnici stanovanja, da hočem oditi, a seveda se to ni zgodilo brez sto in enega zapleta.

V tistem obdobju sem že čutila domotožje, pogrešala sem mojega fanta, vse bolj pa mi je tudi manjkal človeški stik, video mi ni več zadostoval. Edine pogovore, ki sem jih imela v živo, so bili s prodajalci in prodajalkami v trgovini. Pošteno sem se že naveličala sprehodov skozi gozd, ležati se mi ni več dalo, vsaka malenkost me je ziritirala. Skoraj vsako jutro sem se prisilila k telovadbi, saj mi je dobro delo spustiti iz sebe odvečno energijo. Imela sem željo videti Brandemburška vrata ob sončnem vzhodu, a kljub neomejenem času in možnostih nisem našla volje in energije, da bi odšla v center mesta. V celotnem obdobju moje izmenjave si sama nisem šla ogledati nobenih znamenitosti.

Stanovanja nisem smela zapustiti do izteka treh mesecev od podpisa pogodbe. Ker sem bila ‘prisiljena’ podpisati (in seveda plačati) dva tedna pred prihodom v Berlin najemno pogodbo, češ da si rezerviram mesto, saj gospa ne bo imela praznega stanovanja, so trije meseci pretekli 19. maja. Ker sem odšla iz stanovanja predčasno, sem morala poiskati osebo, ki bi prevzela mojo pogodbo. Ogledi so potekali preko video-klica in med enim od ogledov sem se pogovarjala s fantom iz Indije, ki je bil v podobni situaciji kot jaz. Februarja je prišel delati v podjetje Apple, a tudi ni spoznal nobenih ljudi in je v samoti preživljal karanteno. Ker so bila zbiranja na javnih mestih že dovoljena sva se zmenila za kavo v East Side Gallery. Ne znam razložiti kako dobro se je bilo končno z nekom pogovarjati v živo.

Ker letalski prevozniki še niso izvajali prevozov, sem na Facebook skupini našla Slovenca, ki izvaja prevoz ljudi in predmetov iz Slovenije do Berlina in nazaj. Spomnim se, da sem komaj zaspala dan pred odhodom, na dan odhoda pa sem bila tako vesela in zivčna, da mi je bilo malo slabo. Žalosti me, da sem bila tako vesela oditi iz tako posebnega mesta in pustiti to neizkoriščeno priložnost za sabo. Pregovor pravi, da se vse zgodi z razlogom. Karantena v Berlinu mi je to pokazala.

Ob koncu izmenjave sem dokončala diplomsko nalogo ter jo zagovarjala teden po vrnitvi domov. Čeprav izmenjava niti približno ni bila takšna kot sem si jo predstavljala ali želela, sem se naučila veliko o sebi. Mama mi je vedno govorila, da se ne znam zabavati sama s sabo. V skoraj treh mesecih samote sem se naučila kako preganjati dolgčas sama s sabo, kako se zabavati, pomiriti samo sebe v slabih trenutkih in dejansko biti sama in ne osamljena. Premagala sem strah pred tem, da je nekdo v moji hiši kadar sem sama, kar je bil velik problem pred tem.

Neizmerno sem tudi hvaležna mojemu fantu, s katerim se brez karantene verjetno ne bi tako zbližala, saj bi bila oba preveč zaposlena z zunanjim svetom. Sedaj živiva skupaj od moje vrnitve nazaj in tega ne bi zamenjala za nič na svetu.

Doživeta izkušnja me je naučila kako živeti in predvsem, kako uživati sama s sabo.

Neja Gantar
Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Berlin, Nemčija
Trajanje izmenjave: marec – maj 2020