ZGODBE

Nemščina me spremljala že od majhnih nog, saj sem se nemških besed preko risank učil skoraj istočasno kot svojega maternega jezika. Prav zato so bile nemško govoreče države zame kot obljubljena dežela, kamor sem si vedno želel na več kot le nekaj dnevni izlet. Ta možnost se je končno pojavila letos, ko sem se odločil prijaviti na Erasmus+ izmenjavo, moja prva izbira pa je bila Avstrija oziroma Dunaj. Žal sem bil hitro razočaran, saj zaradi omejenih mest in prijave starejših študentov, sam za to univerzo nisem bil izbran. Kljub temu nisem vrgel puške v koruzo in svojo srečo poskusil s prijavo na FH Aachen, ki ga do takrat sicer nisem kaj dobro poznal. Rekel sem si, da slabo pa že ne more biti in da sem za izkušnjo življenja v Nemčiji, pripravljen sprejeti izziv in se podati od doma dlje, kot sem sprva načrtoval. Sedaj vem, da je bila ta odločitev celo boljša od prvotne, saj sem nehote pristal na eni izmed najboljših univerz za strojništvo v Nemčiji. Zanimivo, kako se lahko usoda poigra in poskrbi, da na koncu dobimo to, kar je za nas najboljše, kajne? Definitivno, bi bil brez te izkušnje prikrajšan za eno izmed najlepših in najbolj zabavnih obdobij svojega življenja.

Čas odhoda je prišel hitro, skoraj prehitro. Misli so mi nenehno uhajale k novemu obdobju, ki me je čakalo, vendar sem se moral še malo zbrati in ”pregrizti” čez zadnje študijske obveznosti zimskega semestra, kar je bil precejšnji izziv. Saj veste, raje bi že pakiral kot pa sedel za mizo in prebiral študijsko gradivo. A tudi to je minilo in kaj kmalu sem stal pred praznim kovčkom in razmišljal, kako za vraga bom sem spakiral naslednjih pet mesecev svojega življenja. Nekaj dni pred odhodom so se prikradli tudi tisti bolj negativni občutki, predvsem strah, kako bom to zmogel in ali mi bo težko, ko tako dolgo ne bom videl svoje družine. Zagotovo so to stvari, s katerimi se ukvarja vsak študent, preden se poda na izmenjavo in ker smo ljudje navajeni svoje cone udobja, so ti občutki tudi normalni in razumljivi. Tako hitro kot so prišli, pa so občutki tudi pojenjali in zamenjalo jih je vznemirjenje pred odhodom v neznano. Takrat sem se prvič sam podal na potovanje in tudi prvič letel z letalom, kar je bila svojevrstna izkušnja. Da je bil začetek izmenjave popoln, sem svojo prvo prigodo doživel že na letališču. Saj veste, kako smo lahko ljudje pod pritiskom zmedeni in pozabljivi kajne? No, to sem na lastni koži izkusil tudi sam, ko sem na varnostnem pregledu na letališču v Zagrebu, pozabil prenosni računalnik. In ne, na njega se nisem spomnil čez nekaj minut, kot bi to morda pričakovali, temveč sem to ugotovil šele veliko ur kasneje, na avtobusu v Aachnu. In ja, takrat bi lahko rekel, da sem doživel manjšo srčno kap. Long story short, na mojo veliko srečo se je vse izteklo dobro, saj so računalnik shranili varnostniki in ga kasneje predali staršem. Kljub temu, pa sem kot rezultat svoje pozabe, prve dni izmenjave preživel brez računalnika, kar je za nas ”milenijce”, kar velika katastrofa.

Največji začetni izziv, ki me je potisnil iz cone udobja, je bil iskanje novih prijateljev oziroma družbe, saj sem bil edini Slovenec in mi druga, razen samevanja, tako ni preostalo. Na srečo, je bilo že takoj na začetku organiziranih veliko srečanj, kamor so povabljeni vsi Erasmus študenti, z namenom, da se spoznajo in povežejo, kar precej olajša iskanje družbe. Zame osebno je bila ta izkušnja izredno koristna, saj sem se moral podati v neznano, hkrati pa komunicirati tako v nemščini kot angleščini, kar je bil na začetku precejšen izziv, kaj hitro pa mi je to prišlo v navado in sem brez težav povedal vse, kar sem želel. Opazil sem precejšnje izboljšanje izgovorjave v angleščini, prav tako pa sem obogatil svoj besedni zaklad tako v nemškem kot angleškem jeziku.

Imel sem srečo, saj sem že na prvem dogodku spoznal skupino ljudi, s katerimi sem ostal nerazdružljiv do konca izmenjave in s katerimi sem preživel najlepše trenutke izmenjave. Skupaj smo se odpravili na veliko lepih izletov po Nemčiji, pa tudi v sosednjo nizozemsko, natančneje v Amsterdam. Vsak izlet je bil nekaj posebnega in na vsakem izletu se je naši skupini pridružil kak nov član, ki smo ga sprejeli z odprtimi rokami. Presenetilo me je, kako so ljudje, ki se udeležijo izmenjave odprti in sprejemajoči, veliko nasprotje tega, česar sem vajen doma in kar narekujejo razni stereotipi držav. Tukaj smo bili vsi nasmejani, komunikativni, predvsem pa pripravljeni pomagati in prispevati k temu, da je bil čas, ki smo ga preživeli skupaj najlepši.

Četudi smo bili iz različnih univerz in razkropljeni po vsem Aachnu, smo skupaj preživeli skoraj vsak dan. Raziskovali smo skrite kotičke Aachna, se udeleževali raznih dogodkov, še največ časa pa smo prebili v sobi imenovani ”media room”, ki se je nahajala v kleti enega izmed študentskih domov. Tam smo neumorno igrali biljard, mučili svoje glasilke na karaokah, predvsem pa skozi resne in malo manj resne pogovore, tkali vezi, ki jih bo težko predreti. Postali smo družina, ki se je skupaj smejala, pritoževala ter na koncu, ob času odhoda, neutolažljivo jokala.

Da pa ne bom zapostavil tudi študijskega dela izmenjave, naj nekaj besed namenim tudi temu. Na začetku sem naletel na nekaj težav, saj se predmeti, ki bi se morali izvajati, žal niso, kar je pomenilo, da sem moral poiskati alternativo oziroma druge predmete, ki pa se mi priznajo šele v tretjem letniku in ne v drugem, kot je bilo sprva načrtovano. Nisem imel druge izbire, kot da se z nastalo situacijo sprijaznim, zato sem se študija lotil z veliko vnemo in zanimanjem. Najbolj so me presenetili profesorji, saj jih je velika večina delala v velikih, priznanih podjetjih kot so Amazon, Porsche in so zato imeli velik nabor izkušenj, ki so jih delili z nami. Prav zato, so bila predavanja precej bolj zanimiva, kot sem sprva pričakoval. Peljali so nas tudi na izlet do muzejev in do različnih elektrarn, kjer smo v praksi lahko spoznali kar smo obravnavali pri predmetu. Največji izziv v študijskem procesu je bil, kljub mojemu predhodnemu znanju nemščine to, da je bilo nekatere besede zaradi narečja in strokovne naravnanosti težko razumeti, zato sem več časa porabil za prevajanje in utrjevanje predelane snovi. Na srečo so profesorji precej razumevajoči do Erasmus študentov ter so se pripravljeni tudi malo prilagoditi, kar je meni osebno olajšalo celotno izkušnjo. Se pa veliko več zahteva pri preizkušanju znanja, torej izpitih, ki so bili precej bolj obsežni kot sem tega vajen od matične fakultete in kot sem sam pričakoval. Ker sem vse izpite uspešno naredil, lahko sedaj rečem samo, konec dober, vse dobro.

Gorazd Stolec
Fakulteta za strojništvo

ŠTUDIJ V TUJINI
Nemčija – Aachen
marec 2019 – julij 2019