ZGODBE

Tekom 6 let medicine nisem nikoli resno razmišljala o izmenjavi. Po koncu zadnjega letnika sem se odpravila na enomesečno medicinsko izmenjavo, ki mi je bila tako všeč, da sem se odločila še za daljši Erasmus+ (in hkrati obžalovala, da ga nisem izkoristila že prej). Za Španijo oz. natančneje za Granado sem se odločila, ker sem želela izboljšati svoje znanje španskega jezika, za Granado sem slišala, da je študentom zelo prijazno mesto, hkrati pa mi je pri srcu španska kultura.

Prakso sem opravljala na Inštitutu za genomiko in onkologijo, natančneje na oddelku, kjer raziskujejo avtoimune bolezni. Na začetku so mi predstavili dve možnosti opravljanja prakse: delo v laboratoriju ali delo na računalniku (bioinformatika). Odločila sem se za slednje, saj mi je poleg medicine zelo pri srcu tudi matematika/logika, z bioinformatiko pa se to dvoje povezuje. Moje delo je zajemalo raziskovanje, če in kako lahko diagnosticiramo lupus nefritis s pomočjo urina in brez opravljanja (invazivne) biopsije. Poleg klasičnega medicinsko raziskovalnega dela in proučevanja omenjene tematike sem se morala seznaniti tudi s programskimi jeziki in obdelavo statističnih podatkov s pomočjo kodiranja. Priznati moram, da me je takšno delo najprej strašilo in večkrat sem se počutila »butasto«, vendar sem se iz dneva v dan manj lovila in na koncu presenetila samo sebe, ko smo skupaj sestavljali certifikat, na katerem piše, kaj vse novega sem se tam naučila. Delo mi je bilo na koncu tako všeč, da mi je dalo razmišljati, kako bi lahko v prihodnosti takšno oziroma podobno delo nadaljevala.

Ker je inštitut povezan z ameriškim centrom Pfizer, so bili skupinski tedenski sestanki in predstavitve že prej v angleškem jeziku, hkrati pa so zaradi mene začeli govoriti angleško tudi na sestankih manjših delovnih skupin (katerih del sem bila jaz). To zelo cenim, saj sem se lahko zlahka vklopila v skupino in spremljala delo drugih. Tekom tednov/mesecev pa smo sčasoma preklopili te manjše sestanke na španščino, saj mi je bil eden izmed ciljev tudi izboljšati španščino.

Znanje jezika sem torej malo izboljševala na inštitutu, največ pa sem pridobila s pogovarjanjem in spoznavanjem lokalnih ljudi in drugih Erasmus študentov. Pred izmenjavo je bilo moje znanje nekje med A2 in B1 in včasih mi je bilo težko povedati, kaj želim naročiti v restavraciji. Po 5 mesecih izmenjave lahko zagotovo rečem, da sem se zelo izboljšala (vsi okoli mene vidijo in slišijo razliko). Moj cilj je sedaj najprej dobiti uraden certifikat B2, potem pa z vajo še C1.

Če bi lahko izbirala, bi popolnoma enako (od podjetja do mesta) izbrala še enkrat. Na začetku sem bila bolj odprta, kam si želim iti, vedela sem le, da želim v Španijo (zaradi poznavanja osnov jezika). Granada je tako bila le ena izmed možnosti in res sem vesela, da sem poslala tisti e-mail moji bodoči mentorici in da me je ona bila pripravljena z veseljem sprejeti. Že pred izmenjavo sem nekajkrat obiskala in počitnikovala v Španiji, tekom izmenjave pa sem izkoristila skoraj vsak vikend za spoznavanje novih mest. Danes lahko rečem, da je nakljub mnogo prečudovitih mest Granada moje najljubše. Nikjer se še nisem počutila tako domače izven mojega rojstnega kraja.

Za ta Erasmus+ sem neizmerno hvaležna. Na začetku sem imela v planu preživeti v Granadi le 3 mesece. Že po enem mesecu pa sem vedela, da si želim to podaljšati in na koncu je moja praksa trajala 5 mesecev. Ker se še vedno nisem želela posloviti, sem se pred koncem že prijavljala na novo prakso (ki jo trenutno opravljam v istem mestu v univerzitetni bolnišnici). Ko enkrat izkusiš življenje v tujini, vidiš, kakšno širino ti da, kako zrasteš kot oseba in postaneš veliko bolj samostojen, neodvisen in odprt. Pred to izkušnjo si nikoli nisem prav predstavljala, kako bi se bilo preseliti izven rojstnega kraja oziroma države ter kako bi bilo opravljati malenkost drugačno delo na področju mojega študija, sedaj pa to štejem kot eno izmed realnih možnosti v moji prihodnosti.

Aja Bunta
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Granada, Španija
Obdobje mobilnosti: januar 2023–junij 2023