ZGODBE

Erasmus praksa je po mojem mnenju super otvoritev leta absolventa. Po izkušnjo v Gradec sem šla z razlogom spoznati, kako deluje zdravstveni sistem severnih sosedov. Mnogo sošolcev in prijateljev medicincev je šlo na Erasmus študij ali prakso v Avstrijo, njihovi vtisi pa so bili praktično vselej nadvse pozitivni. Radovednost me je gnala preveriti, kaj jih je v Avstriji tako pritegnilo.

Z dogovarjanjem glede Erasmus prakse v Gradcu sem začela že februarja, pa vendar se je mogoče vse pravočasno dogovoriti tudi, če ukaželjni študent prvo elektronsko sporočilo pošlje šele kakšna dva meseca pred želenim začetkom. Navodila za prijavo na MUG so predstavljena na njihovi spletni strani. Komunicirala sem najprej z gospo Marković, nato pa z gospo Wallenstorfer. Pred dejanskim prihodom je potrebnega nekaj klikanja in nalaganja raznih dokumentov (kot je na primer Learning/Traineeship Agreement, potrdilo o cepljenju, motivacijsko pismo in podobne malenkosti) na portalu Med Uni Graz, za katerega vsak študent dobi uporabniško ime in geslo. Po potrditvi izmenjave z vseh potrebnih strani in po simbolnem plačilu je čas, da se dogodivščina začne.

Na LKH Graz sem s prakso pričela z začetkom oktobra. Prve štiri tedne sem spoznavala otroško kirurgijo, naslednjih pet tednov pa sem preživela na nevrokirurgiji.

Na Oddelku za otroško kirurgijo mi je bilo včasih kar malo dolgčas, sem pa tam spoznala veliko avstrijskih in tujih študentov, da smo ta dolgčas vsaj včasih skupaj prebijali. Dan se je začel z jutranjim sestankom ob 7.45 in končal po popoldanskem sestanku okoli 14.30, vmes pa smo bili rahlo prepuščeni sami sebi. Včasih sem bila na oddelku, kjer sem s kliničnim pregledom pomagala pri sprejemu novih malih bolnikov, včasih v ambulanti, včasih pa v operacijski dvorani, kjer nisem niti enkrat asistirala. Če bi izjavila, da sem se na otroški kirurgiji naučila zelo veliko, bi se zlagala.

Na Oddelku za nevrokirurgijo sem spremljala specialiste in specializante nevrokirurgije pri delu. Največ časa sem prebila v operacijskem bloku, kjer sem večino dni asistirala pri operacijah (ali le-te vsaj opazovala od zelo blizu, oblečena sterilno). Kadar nisem oblekla sterilnega plašča in umila rok, sem opazovala operacijo na zaslonu – v nevrokirurgiji se pri praktično vsaki operaciji uporablja mikroskop, ki ga povežejo z monitorjem. Tako je bilo tudi golo opazovanje lahko zanimivo. Pogosto sem spremljala tudi delo v ambulanti – to je potekalo bolj v obliki debate z zdravnikom, ki je tisti dan prebil v ambulanti, o različnih primerih. Zdravniki na nevrokirurgiji so bili izjemno prijazni, odprti, pripravljeni razlagati, prevajati (nemško ne govorim tekoče, Avstrijci pa svoj govor načeloma začinijo še s težkim dialektom).

Vsak dan prakse je vsak študent upravičen tudi do kosila v bolnišnični kantini, kar prihrani ogromno časa in denarja. Prav tako je čas kosila tudi odlična priložnost za druženje z drugimi medicinci »Erasmusi«. Za kosilo si lahko vzameš juho, glavno jed, solato in sadje, poleg vsega tega pa ti na kartici ostane še za kakšno dodatno čokoladico ali jogurt. Vsak dan so na voljo trije različni meniji. Meni se je zdela hrana okusna. Med kuharicami (tako kot med zdravniki, študenti, tehniki, sestrami, čistilkami …) se najde tudi nekaj Hrvatic, tako da je, v kolikor ti nemščina ni preveč blizu, jezik bivše skupne države lahko boljša izbira kot angleščina, če te zanima kaj o hrani. Osebje je vsekakor zelo prijetno in prijazno!

Bivala sem v študentskem domu FSSH. Iskanje stanovanja je bilo rahlo stresno, pisala sem prenekaterim študentskim domovom in tudi zasebnikom. Dobila sem le malo odgovorov, še manj pa pozitivnih. Iz FSSH so mi sporočili, da mi lahko ponudijo le sobo z deljeno kuhinjo in kopalnico, vse ostalo pa je že zasedeno. Ponudbo sem sprejela. Mislim, da ne bi mogla naleteti na boljše bivanjske pogoje. Sostanovalci so bili krasni, nekajkrat smo skupaj kuhali ali si ogledali kakšen film. Isto kuhinjo je uporabljalo sedem ljudi, isto stranišče in kopalnico 3–4 osebe. Na vso srečo pri ohranjanju čistoče vsakodnevno (razen med vikendom) zelo pomaga čistilka, ki dvakrat mesečno tudi očisti kopalnico in prinese svežo posteljnino.

V Gradcu je zelo aktivna tudi skupnost ESN, ki poskrbi, da tujemu študentu v novem mestu ni nikoli dolgčas. Vsak teden so organizirali nekaj dogodkov, mnogo vikendov pa je bilo rezerviranih za dvo-/tridnevne izlete v bolj oddaljena mesta.

Čeprav sem v Avstriji želela opravljati prakso iz nevrologije in pediatrije, pristala pa sem na kirurgiji, sem z izkušnjo neizmerno zadovoljna. Gradec sem izbrala z namenom učiti se, z namenom vaditi in pridobivati nove spretnosti in veščine. Na nevrokirurgiji sem pridobila veliko izkušenj z operacijsko dvorano, čemur v Mariboru nisem bila izpostavljena zelo pogosto. Poleg tega sem se naučila tudi nekaj več nemščine in postala bolj samozavestna pri uporabi le-te. Za izkušnjo sem hvaležna in bi jo z veseljem ponovila.

Lucija Jazbec
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Gradec, Avstrija
Obdobje mobilnosti: okober 2023–december 2023