ZGODBE

Za izmenjavo sem se odločila, ker sem želela v svojem poklicu odkriti nekaj več in spoznati, kako se poklic medicinske sestre v Sloveniji razlikuje od poklica medicinske sestre drugod po svetu. Glede na to, da ima Skandinavija enega najboljših zdravstvenih sistemov, je bila Norveška pravilna izbira. Bolj subjektivno pa je na odločitev odločala moja želja po morda prihodnjem življenju na Norveškem.

Prakso sem opravljala v Oslu, natančneje v Lovisenbergu v tamkajšnjem domu za ostarele (St. Hanshaugen omsorgssenter). Nastanjena sem bila v študentskem domu, ki je bil od doma za ostarele oddaljen približno 5 minut hoje. 10 korakov od moje nastanitve pa je bila fakulteta (Lovisenberg diakonale høgskole), preko katere je potekala moja izmenjava. Vključevala sem se v skupine študentov zdravstvene nege na Lovisenberg diakonale høgskole, kjer smo reflektirali svoje izkušnje in raziskovali različne članke, ki so bili povezani z zdravstvom. Ključni cilj in rdeča nit moje izmenjave je bilo učenje vodenja oddelka in osvajanje vodilnih nalog v vlogi vodje tima (Leadership). Kot že napisano, sem prakso opravljala v domu za ostarele na 3. etaži, kjer je stanovalo 17 stanovalcev, ki so bili razdeljeni na A in B stran. Pretežno je moje delo potekalo na A strani, z devetimi stanovalci. Prvi dan sem najprej spoznala svojo mentorico, ki je vsa dva meseca tako na delovnem mestu kot tudi izven njega skrbela, da je vse potekalo tako, kot je treba. Od nje sem se v času izmenjave glede vsega naučila največ. Z njo sem še vedno v stiku in sem ji za vedno hvaležna za vso pomoč in znanje, ki mi ga je nesebično predala. Prvo obdobje prakse je potekalo tako, da sem pretežno opazovala delo in spoznavala, kako poteka njihova vsakdanja delovna rutina, tako za tamkajšnje medicinske sestre kot tudi za tamkajšnje stanovalce.

Po nekaj tednih sem se lahko že samostojno vključevala v sam proces dela. Sodelovala sem z vsemi člani zdravstvenega tima in z ostalimi delavci v domu za ostarele. Vsi so bili zelo prijazni in zelo odprti do mene kot tujke, kar me je pozitivno presenetilo. Skozi tedne sem individualno spoznavala stanovalce in počasi, vendar vztrajno pridobivala njihovo zaupanje. Kmalu sem že za vsakega stanovalca ugotovila najlažjo pot za sodelovanje v negi, kako jih prepričati oziroma jim pomagati pri jemanju zdravil in vključevanju v druge vsakodnevne aktivnosti. Z nekaterimi od njih sem zgradila posebno vez, ki ostaja z menoj še danes. Sicer pa sem se prav na vsakega izmed stanovalcev navezala in že komaj čakam, da jih konec leta ponovno obiščem. Stvar, ki me je glede izmenjave najbolj skrbela, je bil jezik oziroma komunikacija v tujem jeziku. Ni me skrbelo to, da se z zaposlenimi ne bi uspela sporazumevati, skrbelo me je, kako bom komunicirala s stanovalci, kako se jim bom približala in kako bom razumela, kaj mi želijo povedati in obratno. Jezik je bil po mojem mnenju največji in najtežji izziv te izmenjave. Precej hitro sem se naučila osnovnih, vendar pomembnih norveških besed in stavkov. Tako da sem poleg angleščine, ki je večinoma prevladovala v prvem obdobju izmenjave, kmalu za glavni jezik za komunikacijo s stanovalci uporabljala norveščino. Norveščina mi je postala tako blizu, da si želim obiskati tečaj norveškega jezika in se naučiti še več. Že precej kmalu sem v obdobju prakse opazila mnogo razlik s Slovenijo in tudi nekaj podobnosti. Na delovnem mestu sem razliko s Slovenijo predvsem opazila pri odnosu do stanovalcev in v kakšnem okolju živijo. Vsak stanovalec je imel svojo sobo in svojo kopalnico. Oba prostora sta bila precej velika. Okrasili in dekorirali so si jih, kot so sami želeli. Večkrat na dan smo jih postregli s kavico in drugimi dobrotami ter s potrebnimi petimi obroki.

Vsak stanovalec je bil tretiran s spoštovanjem in empatijo. Za njih so bili organizirani različni izleti in druženja, na katerih sem bila vključena tudi jaz. Imeli so možnost vožnje s posebnim kolesom, kar nam je omogočalo, da jih lahko popepljemo v mesto ali do parka, kjer smo se ustavili in pojedli sladoled. Vsak dan, ki so ga doživeli v domu, je bil živet do polnosti. S pomočjo zaposlenih in sostanovalcev so si dneve delali edinstvene. Vsak petek v tednu je bil namenjen »petkovi kavi«, kot so jo poimenovali tam zaposleni. Res lahko rečem, da jim je zelo lepo.

Na splošno je bila moja celotna izkušnja v Oslu izvrstna. Norveški oziroma skandinavski način življenja se mi izredno dopade. Ni pretirane hierarhije, vsi živijo nadpovprečno. Pomembna jim je kariera in bližnji, z drugim se ne obremenjujejo. Do neznancev so precej hladni, ne ogovorijo mimoidočih, če le-to ni potrebno. Kar mi je bilo všeč – malce nenavadno, pa vendar. Imela sem tudi to srečo, da sem bila na izmenjavi 17. maja, ki je njihov največji praznik. Kaj takega še nisem doživela. Vse prej napisano o hladnosti in nedostopnosti ljudi na tisti dan, 17. maja, ni veljalo. To je dan, ko se že jutro začne s kozarcem šampanjca in praznovanje nato traja cel dan. Prav tako si vsak Norvežan nadene njihovo narodno nošo in jo nosi cel dan, ne glede na to, kam je namenjen. Vrhunec dneva pa je parada ob kraljevi palači ter prihod kraljeve družine na balkon palače. Narodna zavest je bila na ta dan tako mogočna, da sem se tudi sama počutila, kot da sem domačinka in da z njimi proslavljam njihov praznik.

Ko pišem svoje misli in občutke mi je precej težko le-te strniti v nekaj čim krajšega, ker je toliko stvari, toliko dogodkov, doživetij, ki sem jih preživela in doživela v dveh (pre)kratkih dveh mesecih na Norveškem.

Izkušnja, ki sem je bila deležna, je obogatila moje življenje. Svoje občutke težko ubesedim. Če bi povedala kratko in jedrnato: V Oslu sem se počutila kot doma in možnosti, da se tja preselim, ne izključujem in o njej razmišljam precej resno. Zaključna misel: Doživeto Erasmus preizkušnjo dojemam kot izjemen privilegij, ki bo del mene ostal za vedno.

Liza Kralj
Fakulteta za zdravstvene vede

PRAKSA V TUJINI
Oslo, Norveška
Obdobje mobilnosti: maj 2023–junij 2023