ZGODBE

Za opravljanje mobilnosti v Švici sem se odločila, saj se mi je država že od nekdaj zdela prelepa in sem jo želela bolje spoznati, utrditi svoje znanje nemščine ter odkriti, kako se znajdem v drugačnem zdravstvenem sistemu. Zdelo se mi je, da bo izmenjava dobra referenca za mojo karierno prihodnost, hkrati pa tudi nepozabna osebna izkušnja.

Sprva sem na državo gledala z nekakšnim strahospoštovanjem, po dveh mesecih bivanja pa sem se tam začela počutiti kot doma. Pravzaprav je vse v Švici izjemno preprosto – v kolikor se držiš pravil, te bodo spoštovali in imeli za enakovrednega. Seveda, vse je dražje, je pa res, da si že kot študent na oddelku plačan in, kot (skoraj povsem) izobražen kader, spoštovan.

Moje zadolžitve na oddelku za kirurgijo prsnega koša so obsegale asistenco pri operacijah, sodelovanje na vizitah in beleženje poteka zdravljenja, pripravo odpustnih pisem za paciente, predstavitev pacientov oddelku pred operacijami in oceno tveganj za pacienta pri obširnejši odstranitivi pljučnega tkiva. Ob tem sem bila zadolžena tudi za manjša opravila (snemanje EKGjev, naročanje pacientov na radiološke preiskave, pomoč pri odstranjevanju torakalnih dranaž ipd.). Delovnik je sicer daljši, v mojem primeru 48 ur tedensko, a je tempo dela v tem času manj intenziven. Medtem ko je v Sloveniji pogost občutek, da si kot mlad zdravstveni delavec vržen v vodo in prisiljen plavati, v Švici pred vsako novo zadolžitvijo dobiš natančna navodila zanjo. Všeč mi je bilo tudi, da sem doživela nekaj za Švico bolj specifičnih primerov, denimo nestabilni prsni koš, ker je pacienta pohodila krava.

Moj največji pomislek pred nastopom izmenjave je bil predvsem jezik, oziroma natančneje, lokalni dialekt, ki sem ga pred izmenjavo zelo slabo razumela. Seveda tudi Švicarji obvladajo knjižni jezik, a ga ne uporabljajo samoiniciativno. Tekom moje prakse sem se precej izurila v razvozlavanju drugače izgovorjenih besed, besed, ki imajo v Švici drugačen pomen kot v Nemčiji, ter besed, ki so specifične za regijo. Moje delno razumevanje švicarske nemščine je neizogibno privedlo do številnih zabavnih nesporazumov. Na moje veliko olajšanje je bila večina zdravnikov in zdravnic na mojem oddelku iz tujine (Nemčija, Poljska), zato smo lahko komunicirali v knjižni nemščini.

Presenetila me je mednarodna in kulturna raznolikost zaposlenih v sami bolnici, čudovito je videti sodelovanje ljudi iz cele Evrope, pravzaprav sveta. Še lepše pa je, da so bili vrhunski strokovnjaki, ne glede na etnično ali kulturno poreklo, enako cenjeni.

Zdravstveni sistem se močno razlikuje od slovenskega. Čeprav so bolnišnice javne, jih upravljajo privatniki, zato morajo biti na koncu leta profitabilne. Posledica tega je, da se borijo za svojo konkurenčnost tako na strokovnem nivoju kot tudi na nivoju t. i. uporabniške izkušnje. Bolnice so zato izjemno urejene in moderne, hrana v menzi je vrhunska, neprijaznost in odrezavosti s strani zaposlenih se ne tolerira. Zaposlitvene pogodbe za neodoločen čas so redke, material se ne preplačuje na prirejenih javnih razpisih, čakalne dobe za preiskave in pregled pri specialistu so izjemno kratke (1–2 tedna), pojasnilna dolžnost obsežna, medicinske preiskave brez klinične indikacije pa lahko pacient po želji izvede na lastne stroške. Pacienti zdravnike sicer globoko spoštujejo, a se včasih zdi, da bolj zaupajo gorskim zeliščem in svežemu zraku. Tudi zavarovanje izgleda drugače – premija variira glede na koriščenje zdravstvenega sistema, nekatere zavarovalnice zavarovancem celo plačujejo fitnes, višja premija pa ti zagotovi privatno sobo in obravnavo s strani vodje oddelka.

Najbolj v Švici pa mi je bila všeč narava. Alpe so prelepe v vsakem trenutku leta, gorska jezera so kristalno čista, gorske poti dobro oskrbovane in označene. Ljudje se ne gibajo izven označenih poti in imajo piknike le na za to označenih mestih, zato je narava kljub številnim obiskovalcem in obširni infrastrukturi nekornjena.

Ljubezen do reda in pravil sega v prav vsak kotiček države, zato napol zgrajenih hiš brez fasade, podrtij ali ilegalnih prizidkov ni videti, kmetijske površine so dejansko namenjene kmetovanju, ne pozidavi, na ulici ne vidiš cigaretnih ogorkov, ob cestah ne ležijo pločevinke in embalaža restavracij s hitro prehrano. Poudariti moram tudi, da sem se ves čas počutila izjemno varno – tudi sama v mestu sredi noči.

Za konec bi se rada zahvalila programu Erasmus+, ki je s finančno dotacijo omogočil to nepozabno izkušnjo. V Švici denar velja veliko več, zato bom v prihodnje zagotovo bolj cenila slovenski zdravstveni sistem, ki vsem, ne glede na socioekonomski status, omogoča vrhunsko zdravstveno oskbo, ob svojem času pač.

Drugim študentom, ki se morda odločajo za izmenjavo v tej državi, pa bi rada sporočila naslednje: Tako preprosto in poceni, kot je priti in biti v Švici v okviru študentske izmenjave, ne bo v nobenih drugih okoliščinah.

Mina Vrtovec
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
St. Gallen, Švica
Obdobje mobilnosti: november 2024–december 2024