ZGODBE

V četrtem letniku študija sem se prijavila na Erasmus študij na Poljskem, saj zaradi slabega znanja nemškega jezika nisem imela dovolj poguma se odpraviti v nemško govoreče države. Nato je prišel covid in se ni zgodila niti Erasmus izkušnja na Poljskem. Po končanem zadnjem izpitu v šestem letniku je želja pridobiti tuje izkušnje, spoznati novo kulturo, predvsem pa spoznati svojo iznajdljivost bila še vedno zelo goreča. Odločila sem si vzeti absolventa in organizirati Erasmus + prakso v Nemčiji. Dogovorila sem se z univerzitetno bolnišnico Charité v Berlinu. Zanjo sem se odločila, ker gre za eno največjih bolnišnic v Evropi, kar pomeni, da bom definitivno videla klinične primere, ki jih v Sloveniji redko kdaj srečamo, poleg tega pa lahko izboljšam svoje znanje nemščine.

Preden sem prišla v Berlin, sem se z mentorjem preko mailov dogovorila o poteku prakse. Sama sem si morala poiskati sobo ali stanovanje, kar je pri celotni praksi bil najbolj stresen opravek. Z iskanjem sem pričela dva meseca pred začetkom, dokončno pa se dogovorila slab mesec prej. Na internetu je ogromno prevarantov, previdnost ni odveč. Znano je, da cene najemnin v Nemčiji niso nizke, sama sem za sobo odštela kar velik delež štipendije. Stanovanje sem imela blizu bolnišnice in sem se lahko na delo vsak dan sprehodila. Ni pa problem, če v Berlinu živiš na drugem koncu mesta, saj so prometne povezave odlično urejene in si v tridesetih minutah kjer koli v mestu. Na pot sem se odpravila prvo soboto v decembru. Odločila sem se za zeleno potovanje, od domačih sem se poslovila na železniški postaji v Gradcu in po enajstih urah vožnje z vlakom pristala v Berlinu (vožnja pravzaprav hitro mine ob opazovanju avstrijske, češke in nemške okolice ter branju knjige). Dan na kliniki se je začel ob 7.30 z jutranjim sestankom na oddelku, sledilo je jemanje krvi (kar je razlika z našo državo; v Nemčiji je to delo študentov medicine oziroma zdravnika, pri nas je to delo diplomirane sestre). Sledili so jutranja vizita, diagnostični postopki, diskusije o terapijah. Študentje smo ostajali na oddelku do štirih ali petih popoldne, medtem ko so zdravniki ostajali dlje. To je najočitnejša razlika, ki sem jo opazila med Nemčijo in Slovenijo. Res je, delo je bolj umirjeno, več časa si lahko vzamejo za obravnavo pacienta, vendar pa so v službi po deset do dvanajst ur. Prvi mesec prakse sem bila na infekcijskem oddelku, kjer mi je bilo najbolj všeč konzultacijsko delo. Po jutranjih vizitah sem s specializantko opravljala konzultacijske preglede v kampusu (Charité se deli na tri kampuse: Mitte, Virchow in Benjamin Franklin), tako sem po mesec dni spoznala skoraj vse oddelke kampusa. Nekatere klinične primere se še zdaj po več mesecih živo spominjam. Naslednji mesec prakse sem bila na ginekološkem oddelku, kjer so upoštevali mojo željo po onkologiji in sem tako lahko večino časa bila zraven ginekoloških onkoloških operacij in v ambulantah za kemoterapijo. Zadnji mesec prakse sem bila na oddelku za radioterapijo, odvisno od zdravnika sem včasih lahko vrisala obsevalni plan. Še ena razlika, ki sem jo opazila, je, da v Nemčiji ni internistične onkologije, ampak kemoterapije predpisuje specialist posameznega področja (npr. ginekološke rake ginekolog, pljučne rake pulmolog …), pri nas je to v domeni internističnega onkologa, delo ginekologa je operativa. V Sloveniji imamo internistično onkologijo in radioterapijo v skupnih klinikah, medtem ko v Nemčiji so le-te ločene.

»Zelo pomembna« razlika je tudi cena hrane v menzi, ki je cenejša kot trenutno doplačilo kosila na študentski bon pri nas. Za kosilo sem odštela tri evre.

V decembru mesta nisem dosti raziskovala, saj je ob treh popoldne bila že tema. Odkrivala sem le tiste dele, v katerih so bili božični marketi, pa še teh nisem vseh pogledala (res jih je ogromno). Najbolj popularna in najlepša sta na Alexanderplatzu in pri Kaiser-Wilhelm-Gedächtniskirche. Čez čas sem spoznala ostale študente iz Slovenije, pridobila nove stike tujih študentov in vedno več časa preživljala z njimi v mestu. Kar se je opazilo konec januarja in februarja, ko so dnevi postajali že daljši in toplejši.

Berlin je primeren za osebe, ki rade spoznavajo različne kulture, saj srečaš kulture celotnega sveta. Zame je mogoče celo preveč različnih kultur na enem mestu in sem dobila občutek, da zato ni skupnih vrednot. Po ulicah Berlina bolj kot nemščino slišiš angleščino, kar potrdi internacionalnost mesta. Vendar pa ob močni volji lahko izboljšaš znanje nemškega jezika.

Definitivno ena izmed pomembnih življenjskih izkušenj. Ogromno sem pridobila tako na kliničnem znanju kot na osebnostnem razvoju. Vsakomur bi priporočila, da izkoristi možnost izkušnje v tujini, če se le da sam, saj spoznaš, kako zelo si kot oseba pravzaprav sposoben in kjer je volja, tam je pot.

Erasmus doživetje lahko povzamem s citatom, ki me je vodil začetka izkušnje: »Dokler ne prečkaš mosta svojih negotovosti, ne moreš začeti odkrivati svojih zmožnosti.«

Hana Hozjan
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Berlin, Nemčija
Obdobje mobilnosti: december 2022–februar 2023