ZGODBE

Kot študent medicine sem pogosto naletel na slavospeve na račun avstrijskega zdravstvenega sistema. »Če si pameten, se uči nemško!« in druge skoraj reklamne slogane sem slišal tako pogosto, da sem začel razmišljati o izmenjavi v Avstriji. Od nekdaj sem si želel pridobiti mednarodne izkušnje na področju medicine. Zavedal sem se, da je za to nujno potrebno zapustiti znano zavetje Univerze v Mariboru. Vseeno nisem želel odpotovati predaleč in sem posledično sprejel odločitev, da bo destinacija moje izmenjave Gradec. K moji odločitvi, da opravim večino obveznosti šestega letnika v Gradcu, je pripomoglo tudi dejstvo, da je Medicinska univerza v Gradcu druga največja in druga najstarejša Univerza v Avstriji, ki slovi po kakovostnem kliničnem, prav tako pa tudi raziskovalnem delu.

Študijske obveznosti v Gradcu sem začel z brezplačnim tečajem medicinske nemščine, namenjene študentom na izmenjavi. Tekom prvih dveh tednov nisem imel drugih obveznosti. Skupaj z ostalimi študenti iz drugih držav smo ob piljenju nemške medicinske terminologije izmenjali mnoge izkušnje. Na tečaju je bilo delo organizirano v manjših skupinah, ki so se vsak dan spreminjale tako, da je bil krog ljudi, s katerimi sem imel stike, raznovrsten in zanimiv. Kmalu smo se družili tudi izven tečaja in zaživel sem življenje študenta na izmenjavi, kot sem si ga predstavljal pred mojim odhodom.

Po uvodnih tednih se je pričelo moje delo v bolnišnici, kjer sem prišel v stik s študenti iz Avstrije, prav tako pa tudi z nemško govorečimi bolniki. Oboji so me pošteno presenetili. Avstrijski študenti z nedostopnostjo, bolniki pa z močnim narečjem štajerske nemščine.

Delo v bolnišnici je bilo organizirano tako, da smo bili trije študentje šestega letnika razporejeni na posamezne oddelke v bolnišnici, na katerih smo ostali dva meseca. Moj prvi oddelek je bil oddelek ortopedije. Imel sem srečo, da je bil mentor, ki so mi ga dodelili, izredno motiviran, da bi od izkušnje na njihovem oddelku odnesel kar največ in me je prijazno vključil v delovni proces. Večino dni v tednu sem preživel v operacijski dvorani, kjer sem asistiral pri operacijah. Ker sem moral izpolnjevati poročila o bolnikih in v popoldanskem času opraviti tudi druge študijske obveznosti, je bilo moje socialno življenje zmanjšano na čas, ki sem ga preživel v bolnišnici. Prepričan sem bil, da bom imel več časa in energije za odkrivanje kulture in sklepanje novih prijateljstev na mojem drugem oddelku, vendar sem se motil. Na oddelku za žilno kirurgijo, kjer sem preživel naslednja dva meseca, so bile moje izkušnje dokaj podobne tistim iz ortopedije.

V času, ki sem ga preživel v bolnišnici, sem mnogokrat občudoval izredno organiziranost delovnega procesa, hkrati pa sem bil tudi začuden, saj v njem ni bilo prostora za morebitne improvizacije.

V poletnem semestru sem štiri mesece preživel na oddelku za endokrinologijo Klinike za interno medicino. Na oddelkih za interno medicino so, za razliko od kirurških, bolniki večinoma budni in posledično sem imel bistveno več stika z ljudmi, kar me je zelo razveselilo. Prav tako se je spremenilo tudi moje delovno okolje. Operacijske dvorane sem zamenjal za sodobno opremljene bolniške sobe. Večinoma sem opravljal sprejeme bolnikov, rutinske preglede in odvzeme krvi. Svoje izsledke sem poročal nekaj let starejšim kolegom, s katerimi smo bili nameščeni v preiskovalni sobi. Starejše zdravnike in profesorje sem videval redkeje, večinoma zgolj ob jutranjih vizitah, so pa v kratkem času, ki smo ga skupaj preživeli, z mano delili mnoge izsledke najnovejših medicinskih študij in podali razlago na vsa moja vprašanja.

Zdi se mi neverjetno, da sem s kolegi v preiskovalnici preživel štiri mesece in še danes ne vem, kaj počnejo v prostem času.

V poletnem semestru se je za izmenjavo v Gradcu odločilo tudi moje dekle. Njene družbe sem bil zelo vesel. V študentskem domu sva ob večerih pogosto kuhala in včasih delila obrok z ostalimi študenti, ki so bili večinoma udeleženci študentskih izmenjav. Včasih sva se odpravila tudi na večerni sprehod po mestu in uživala v spoznavanju ljudi iz drugih držav.

Ko razmišljam o izmenjavi, ugotavljam, da sem imel izredno srečo, da mi je bila ta izkušnja omogočena. Razširil sem svoja medicinska obzorja. V preteklem letu sem poleg teoretičnega znanja osvojil tudi veščine, kako pristopiti k bolniku. Zdi se mi, da je to prav tako pomembno kot medicinsko znanje, če ne skoraj še pomembnejše.

Socialno okolje, v katerem sem se znašel, mi je predstavljalo največji izziv. Sam sebe sem presenetil s svojim odzivom. Naučil sem se, kako se povezati z ljudmi, ki se po svojem kulturnem ozadju precej razlikujejo od mene, saj so bili ostali študentje na izmenjavi nabrani s celega sveta. Najbolj me je pretreslo, da sem imel v delovnem okolju občutek nesprejetosti, ki sem se ga težko otresel. Šele ob koncu sem razumel, da je okolje, v katerem sem preživljal zadnje študijsko leto, precej manj prijazno, odnosi bistveno hladnejši od okolja, iz katerega izhajam, kljub temu, da je Gradec oddaljen le 70 kilometrov od Maribora. Ko sem se z vsemi izkušnjami in znanjem vrnil domov, sem se zavedel, kako prijetno se počutim v Mariboru, in bolj jasno kot kadar koli prej mi je bilo, da želim v prihodnosti delati v domačem okolju in ne v tujini.

Če bi moral svojo izkušnjo strniti v eno misel, bi najverjetneje zapisal, da sem se naučil ogromno in ob tem spoznal, da je Avstrija v organizacijskih pogledih za mladega medicinca res obljubljena dežela, nikoli pa ne bo domovina.

Matija Primec
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Gradec, Avstrija
Obdobje mobilnosti: september 2018–julij 2019