ZGODBE

Nisem vedela, kaj naj pričakujem. Vedela pa sem, da si želim iti. Čutila sem, da bo najtežje izbrati lokacijo in delo. Potem bo pa že »go with the flow«. Veliko ozaveščanja in vzpodbud sem bila deležna že na fakulteti in v srednji šoli. Vedela sem, da bom pa enkrat zares odšla. Odlašala sem zaradi časa, saj nisem želela izostati od te ali one aktivnosti na fakulteti. Razmišljala sem, ali želim iti študirat ali zgolj na prakso.

S pomočjo koordinatorke za Erasmus sem našla fakulteto v Bologni. Prvo fakulteto na svetu. Točno eno leto prej sem namreč obiskovala tečaj italijanščine A1 in zdelo se mi je, da je lokacija kot nalašč zame. Tečaj je bil s strani Erasmus+ programa v Mariboru in ga zelo priporočam. Seveda sem takoj pritrdila in pisala profesorju, če me lahko sprejmejo na prakso. S profesorjeve strani sem prejela zeleno luč in pričela z organizacijo papirjev, iskanja stanovanja in drugih stvari.

»Pa saj ne misliš resno?«, je bilo vprašanje ob nedeljskem kosilu, ko sem februarja naznanila, da z marcem odhajam za tri mesece v Italijo.

Seveda sem mislila resno. Ravno zato sem počakala do februarja, da sem lahko povedala zares. Seveda so mojo odločitev na koncu sprejeli dobro. Odločitev ni bila lahka, doma sem pustila družino, fanta, prijateljice in svojega psa. Vse, na čem sem gradila svoje življenje.

Druga stvar, ki je pomembna in jo potrebuješ, pa je stanovanje. In v Bologni ga ni bilo lahko najti. Pogodbo za stanovanje sem podpisala, še preden sem imela izpolnjene papirje učnega sporazuma. Iskala sem preko uradne spletne strani, ki je povezana z univerzo. Za to mi ni žal. Marsikdo je namreč stanovanje našel preko Mete. Ni mogel vedeti, kako stanovanje dejansko izgleda, vedel je zagotovo zgolj lokacijo. Za lokacijo svojega stanovanja lahko rečem, da ni bila idealna. Je pa bila blizu večjih trgovin z živili, katerih v centru mesta niso imeli. Veliko študentov sem srečala, ki so imeli težave z najemodajalci, saj so imeli stroge zahteve. Tudi to se pri meni ni pojavilo. V glavnem sem bila zadovoljna.

Sledil je prihod v Bologno. Opišejo jo tri besede: »La Grassa, La Dotta, La Rossa«. Ne moram reči, da sem se takoj zaljubila vanjo, vsekakor pa mi je sčasoma postala ljuba. Vedno znova me je presenečala odprtost Italijanov in pripravljenost pomagati. O kulinariki mi je sošolec s predavanj rekel, da regije med seboj tekmujejo, kdo zna pripraviti boljšo hrano. Tako je zaradi veliko konkurence vsa hrana izvrstna. Univerza je zelo odprta za vse študente. Erasmus organizacija je bila zato posledično zelo velika. Spoznala sem kar nekaj ljudi. V tesnem stiku sem bila z nekoliko manj osebami, saj nisem hodila v klube. Kljub temu sem uživala v sprehodih, izletih, nakupovalnih središčih in restavracijah.

Kaj sem sploh počela v Italiji? No, tja sem se prijavila na prakso. Bila sem na univerzi za kmetijstvo, na oddelku za genetiko. Laboratorij, v katerem sem delala, je bil živinorejski. V njem poteka več raziskav, npr. krvi krav, kunčje dlake, medu … In jaz sem sodelovala na slednjem. Velikokrat sem predpripravljala vzorce za nadaljnje analize. Veliko sem se naučila o aparaturah in postopkih ter tudi o varnem delu. Obiskovala sem tudi ena predavanja iz genetike v živinoreji z rednimi študenti. Predavanja so bila v angleščini. Snov mi je bila tuja in zato lahko rečem, da sem se naučila veliko.

V spominu mi bodo za vedno ostali izleti. Pomemben del Erasmus projekta je namreč tudi raziskovanje. Bologna se nahaja v središču Italije in je idealna destinacija za raziskovanje. Obiskala sem Firence, Rim, Parmo, Pesaro, Senigallio, Cinque Terre, Benetke, Perugio, San Marino, Modeno, Sieno, Montepulciano, Terme di Saturnia, Bolsena in še kakšno mesto. In lahko rečem, da je Italija posebna. Mesto od mesta se razlikuje in si med seboj niso enaka.
Za vsakega se najde v Italiji nekaj, v čemer lahko uživa in si še želi tja vrniti.

Kot vidite, sem se spopadala sama s sabo, papirologijo in stanovanjsko krizo. Velikokrat o Erasmusu slišimo zgolj lepe stvari. Pa ni vedno in v celoti tako. Da se ti zgodijo lepe stvari, greš včasih tudi čez izzive. V življenju je namreč pomembno ravnotežje. Verjamem, da si moraš želeti iti in imeti pogum. Svet je namreč na strani pogumnih. In izkušnja je v celoti gledano bila odlična. Sedaj imam izkušnjo, ki mi je ne more vzeti nihče. Veliko vplivnežev, ki živi v tujini, sploh ne pozna kulture tiste države. Z domačini moraš živeti. Na dopustu kulture ne moreš spoznati tako dobro, sploh pa ne v tako kratkem času. Na tebi pa je, če si upaš.

Urška Vesenjak
Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede

PRAKSA V TUJINI
Bologna, Italija
Obdobje mobilnosti: marec 2024–junij 2024