ZGODBE

Že nekaj časa sem se poigravala z mislijo, da bi odšla v tujino. Bodisi na študij bodisi na praktično usposabljanje. Tokrat sem se le opogumila in se skupaj s sošolko odpravila na Erasmus­+ prakso. Odločili sva se za tehnološki center CITEVE na Portugalskem, saj naju je pritegnila njihova vizija, prijaznost in sproščenost ljudi. Dobro vzdušje na delovnem mestu, preprostost in pristni odnos ljudi je bil samo še dodaten plus. Vesela sem, da sva izbrali Portugalsko, nenazadnje sem se naučila tudi osnov jezika, ki mi bodo seveda koristile še v prihodnje.

V času praktičnega usposabljanja sem počela različne stvari, ki jih pred tem nisem imela možnosti. Sodelovala sem pri razvoju določenih projektov, ki še niso končani in s tem ne smejo priti v javnost, vendar sem veliko odnesla od njih. Naučila sem se upravljati nekatere »stroje«, ki jih na naši fakulteti ni. Te sem kasneje uporabljala pri realizaciji svoje kolekcije. Obiskali smo še nekaj drugih podjetij v okolišu in na koncu sem imela nalogo izdelati svojo kolekcijo oblačil.

Na začetku usposabljanja so mi razkazali celoten center in oddelke, ki jih ta vključuje. Naslednji tedni so potekali tako, da sem s pomočjo mentorjev spoznala delovna sredstva oz. naprave, ki jih imajo tam na razpolago. Tako sem bila prisotna med procesom dela na laserskem rezu, pokazali so mi način delovanja avtomatskega reza in 3D-tiskanja izdelkov. V teh začetnih tednih sem pomagala pri osnutkih projekta za avtomobilski sedež in motoristično jakno. Ker izvajajo projekt, povezan s tiskom na tkanine, smo obiskali tudi podjetje, ki se s tem ukvarja, Fermir Tech. V tednih, ki so sledili, sem pričela z izdelavo kolekcije oblačil na katero koli temo, pri tem pa sem lahko uporabila katero koli napravo, ki jo imajo v podjetju na razpolago. Torej od laserskega reza, avtomatski rez, 2D-tisk na tkanino, 3D-tisk. Kot temo naloge sem si izbrala Portugalsko kot državo samo, predvsem pa so me pri ustvarjanju vodili njena narava, kulturna dediščina ter arhitektura.

Naloge sem se lotila z raziskovanjem trga in trendov v modi. Izdelala sem moodboard za svojo kolekcijo, kjer sem vključila tudi ključne besede, ki so bile vodilne pri izdelavi kolekcije ter izbrala paleto barv.

Svoje delo sem nadaljevala z risanjem skic, najprej na papir nato še digitalno. Izmed vseh skic sem izbrala 4, ki sem jih razvila v kolekcijo. Glede na izbrano temo in izdelan moodboard, sem oblikovala digitalne vzorce s pomočjo Adobe Illustratorja. Skice so bile izbrane, vzorci oblikovani, treba je bilo samo še izdelati tehnične skice, da sem lahko nadaljevala svoje delo z izdelavo krojnih delov. Ko sem narisala še tehnične skice, sem s pomočjo mentorjev izbrala material, ki je bil primeren za tisk na tkanino. S pomočjo zaposlenih sem izdelala prve kroje oblačil, ki so se v procesu nastajanja končnega oblačila tudi spremenili. Prave oz. končne krojne dele sem s pomočjo Lectre digitalizirala, da sem jih kasneje lahko uporabljala tudi pri avtomatskem in laserskem rezu. Vzorce, ki sem jih oblikovala, smo poskusno natisnili na tkanino. Tisk na tkanino je mogoč na več načinov. Bodisi tiskaš po celotni površini in nato skrojiš krojne dele tako, da jih naknadno položiš na tiskano tkanino, bodisi da v predhodno digitalizirane krojne dele vstaviš vzorec in tiskaš krojne dele. S skupnim soglasjem smo se z mentorjema odločili, da bomo uporabili slednji pristop, saj smo s tem prihranili črnilo in tkanino samo. Ko so bili krojni deli natisnjeni na belo tkanino, sem jih nekaj izrezala ročno, ostale pa na avtomatskem rezalniku.

Krojne dele sem s pomočjo šivalnega stroja spojila in končala kolekcijo s slikanjem. Naknadno sem izdelala še nekaj kosov oblačil, ki so iz drugačnega materiala kot kolekcija sama, vendar istega kroja kot oblačila v kolekciji.

Priznam, da sem se na izmenjavi veliko naučila. Ne samo na delovnem področju, vendar tudi o sami kulturi države in ljudeh samih. Na začetku sem bila presenečena, kako so ljudje sproščeni in prijazni. Vzamejo te za svojega, ti razkažejo okolico, te povabijo na druženja, pomagajo v situacijah, ko sam ne veš, kaj bi naredil. Kasneje se na to navadiš in nekaj navad tudi povzameš. Prav tako se navadiš njihovega delovnika in življenjskega sloga, ki je malenkost drugačen od našega. Npr. delovnik, ki ga imajo v podjetju, traja od 8h do 18h in večerjajo cca. ob 22h. Kot sem omenila, sem na izmenjavo odšla s sošolko, zato sva si v tem času privoščili oglede bližnjih mest in narave. Večkrat sva obiskali Porto, kjer sva se počutili kot doma. Nekajkrat sva pobegnili tudi v Brago, ki je zgodovinsko in arhitekturno zelo bogato mesto, ko pa sva imeli nekaj dni prosto, sva se odpravili še v obmorski mesti Lizbono in Aveiro. Da pa bi še bolj pristno doživeli Portugalsko, sva obiskali različne tradicionalne festivale, jedli tradicionalno hrano in se družili z domačini.

Če pogledam nazaj, sem vesela, da sem se odločila za izmenjavo v tujini, saj sem pridobila ogromno znanj in izkušenj, ki jih morda tukaj nikoli ne bi. Prav tako sem osebnostno zrastla in stopila izven svoje cone udobja, se pogovarjala z ljudmi v treh različnih jezikih, z njimi izmenjala življenjske zgodbe in spoznala kulturo države. Ta doživetja, izleti, zabave in druženja bodo vedno v mojem spominu. Na koncu lahko rečem, da je bila ta izkušnja ena najboljših izkušenj, ki sem jih doživela.

Sara Šilak
Fakulteta za strojništvo

PRAKSA V TUJINI
Vila Nova de Famalicão, Portugalska
Obdobje mobilnosti: junij 2023–avgust 2023