ZGODBE

Za izmenjavo sem se odločila, saj sama zelo rada potujem in spoznavam nove kulture, v okviru Erasmus+ pa lahko temu dodam še sočasno izobraževanje in nabiranje izkušenj z izbranega študijskega področja. Izbira lokacije ni bila pretežka, kot vemo, severne države odražajo vzgled zdravstvenega sistema po celem svetu in tako je bila Norveška tista, s katero sem hotela primerjati Slovenijo.

St. Hanshaugen Omsorgssenter je bil dom starejših občanov, kjer sem opravljala Eramus+ prakso dva meseca. Bil je del soseske Lovisenberg na severu Osla, kjer sem tudi stanovala v študentskem domu. Na dosegu roke sem prav tako imela tudi fakulteto, ki sem jo redno obiskovala tako v študijske namene kot tudi namene druženja, raziskovanja in spoznavanja kulture.

Na spoznavnem sestanku v prvih dneh izmenjave me je profesorica, zadolžena za študente na izmenjavi, seznalila z glavnim namenom moje prakse – leadership. Prevedeno v slovenščino, je moja glavna naloga bila vodstvo, torej kako kot diplomirana medicinska sestra voditi oddelek, zaposlene na njem, soočanje s problemi na vodilnih položajih, prevzemanje funkcij itd. Sprva sem ta proces le opazovala, nato pa me je mentorica v kliničnem okolju kar hitro tudi vključila. Vaje sem opravljala v 3. nadstropju že zgoraj omenjenega DSO, ki je bil razdeljen na del A in B. Sama sem večino časa preživela na delu A, kjer je bilo 9 stanovalcev, za enega izmed njih pa sem bila tudi odgovorna sama.

Moj klasičen dan se je začel s prihodom na oddelek okoli sedme ure zjutraj. Skupaj s predajo izmene je potekala tudi jutranja kava, brez katere Norvežani “ne preživijo”. In če že govorim o predaji službe, je to bil eden izmed prvih izzivov, s katerimi sem se soočila. Čeprav sem se norveščine učila že pred prihodom na izmenjavo, mi je jezik seveda povzročal težave. Seveda večje na začetku, ampak po dveh mesecih moram priznati, da sem se kar navadila. Prav tako pa predaja ni vedno potekala v norveščini, saj kadar je bil kader delavcev takšen, da so vsi govorili angleško, so mi napravili uslugo in odvodili predajo v angleškem jeziku. Po predaji in razdelitvi vlog je bil čas za zajtrk in jutranjo nego. Na Norveškem imajo v nasprotju s Slovenijo zelo zanimivo mentaliteto. Stanovalec doma ni vezan na nobeno uro, obrok ali zdravilo. Z drugimi besedami, če ima željo, da prespi zajtrk in nato še poležava do 12. ure, se mu želja seveda uresniči. Zato težko opišem, kdaj sem opravljala kaj, ker je bilo vsak dan drugače. V večini primerov sem naprej pomagala pri pripravi hrane. Na Norveškem vse obroke razen večerje medicinske sestre pripravijo same (primer “hotelskega” zajtrka lahko vidite tudi v priloženih slikah). Nato se začnejo stanovalci prebujati in počasi en za drugim prihajati v kuhinjo. V vmesnem času sem pomagala ali opravila sama jutranjo nego. V primeru nege stanovalca, za katerega sem bila dodeljena jaz, pa sem potrebovala pomoč. Gospod je zaradi bolezni že nekaj let na invalidskem vozičku, zaradi sladkorne bolezni pa se je še dodatno soočal s prekomerno težo. Pri negovanju takšnega stanovalca sem tudi pridobila tudi največ izkušenj. V nasprotju s Slovenijo, kjer takšnega pacienta dvigujemo/premikamo manualno oz. kolikor pač imaš mišic, je na Norveškem zato poskrbljeno. Za vse dvige in premike je v vsaki sobi inštalirana posebna mehanizacija, s katero je zelo enostavno upravljati, in samo žeim si lahko, da bomo nekaj takšnega imeli kdaj tudi pri nas.

Ob zajtrku oz. ob vsakem obroku pa je bil tudi čas za zdravila. Na začetku sem ob delitvi tablet in ostale terapije le pomagala, s časom pa sem si pridobila dovolj zaupanja mentorice, da sem lahko to delo opravljala tudi sama in takrat sem se soočila z največjim izzivom celotne izmenjave. Gre za pravilo etičnosti, s katerim na Norveškem ni šale. Se pravi, če stanovalec zavrne kateri koli poseg ali postopek zdravstvene nege, ga ne smeš izvesti pod nobenih pogojem. V našem primeru, kadar je stanovalec zavrnil zdravilo, saj je zaradi, na primer, demence pozabil, da ima določene bolezni in to zdravilo potrebuje, mu ga preprosto nisem smela dati, niti pod pretvezo, da to ni zdravilo ali pa da bi ga dala skupaj s hrano.

Po zajtrku so sledile dnevne aktivnosti. Nekateri stanovalci so odšli na fizioterepijo, začela se je priprava naslednjega obroka, obisk zdravnika, v primeru lepega vremena pa smo odšli tudi na sprehod v park ali celo na kolo. Po kosilu sem ponavadi lahko odšla domov, tako da sem imela preostanek dneva čas za raziskovanje Osla in njegove kulture.

Skandinavski način živjenja me je res impresioniral. Eno je slišati, kako lepo je živeti na severu Evrope, drugo pa je živeti tam. Čeprav ljudje tam veljalo za hladne in ti v javnosti res ne posvečajo nobene pozornosti, so, ko jih spoznaš, vse prej kot to. Še posebej všeč mi je bilo to, da med Norvežani zaradi visokega življenjskega standarda hierarhije prebivalstva skoraj ni. Vsi živijo preposto življenje s štiridnevnim delovnikom, ko pa pride čas vikenda, pa se seveda znajo tudi sprostiti. Od četrtka večer dalje so ulice Osla polne ljudi in takšne ostanejo vse do ponedeljka. Priznam, da me je sprva skrbelo, če bom ob tej vsej gneči ljudi sploh doživela pristno norveško kulturo, saj 34 % prebivalstva Osla ni z Norveške, pa vendarle je bil moj strah neupravičen. 17. maj velja za največji norveški praznik, saj slavijo nacionalni dan. To je bil eden izmed najlepših dni moje izmenjave, saj na ta dan Norvežani pozabijo na vse predsodke, ki veljajo za njih, in so preprosto samo srečni. Čisto vsi se oblečejo v narodne noše, se sprehajajo po mestu, pozdravljajo vse ljudi, ki jih srečajo, in se tudi z vsemi veselijo. Res ne znam opisati občutka tistega dne.

Mojo Erasmus izkušnjo je res težko povzeti v samo 300 besedah, saj mi bodo vse delovne izkušnje, izleti, praznovanja in pa samo življenje v Oslu res ostali za vedno v spominu. Če bi spet dobila možnost izmenjave, bi se ponovno odpravila na Norveško in obvezno za več kot dva meseca.

Če strnem misli, lahko povem le to, da sem si v teh nekaj tednih v Oslu ustvarila nov dom in tudi skupino ljudi, na katere gledam kot družimo. Tako smo ostali povezani, da smo se že dogovorili za moj prihod decembra, da bom lahko spoznala tudi kulturo božičnega Osla. Če sem čisto iskrena, tudi selitev tja nekega dne ni nemogoča.

Poročilo bi rada zaključila z mislijo, da me je ta Erasmus izkušnja naredila v boljšo medicinsko sestro, študentko, predvsem pa tudi osebo.

Maša Verčič
Fakulteta za zdravstvene vede

PRAKSA V TUJINI
Oslo, Norveška
Obdobje mobilnosti: maj 2023–junij 2023