Ob zaključku obveznosti na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru sem bila postavljena pred odločitev, ali takoj začeti s pripravništvom ali nekoliko podaljšati moj študij in se odpraviti na praktično usposabljanje v tujino. Slednja možnost je bila dolgo časa le ideja in nisem si predstavljala, da jo bom dejansko uresničila, saj mi je praksa v tujini predstavljala velik izziv in je bila daleč izven moje cone udobja. A bolj kot se je bližal konec študija medicine, bližje mi je bila ta ideja. Spoznala sem, da je to zadnja priložnost za potovanje v tujo državo v sklopu študija, ki nam ga omogoča Erasmus+. K odločitvi za izmenjavo so prispevala tudi številna priporočila in pozitivne izkušnje starejših kolegov, ki so se je udeležili, in obžalovanja tistih, ki se je niso.
Želela sem si sproščene izmenjave v toplih krajih in ker sem se že nekaj let pred tem učila španskega jezika, sem želela iti na praktično izmenjavo v Španijo. Po dolgotrajnem iskanju možnosti izmenjave v Španiji in po nekaj zavrnitvenih elektronskih sporočilih pa sem se začela zanimati za njeno sosednjo državo, Portugalsko. Prebrala sem kar nekaj priporočil študentov medicine za Erasmus+ praktično usposabljanje v tujini in v njih naletela na opis izmenjave v Coimbri na Portugalskem. Ta me je zelo pritegnil predvsem z opisom prijaznega osebja v bolnišnici in ažurnostjo Erasmus koordinatorja na njihovi medicinski fakulteti. Ugotovila sem, da je Univerzitetna bolnišnica v Coimbri eden največjih zdravstvenih centrov na Portugalskem in da ima zelo veliko in priznano Pediatrično bolnišnico, kar mi je bilo zelo pomembno, saj sem prakso želela opravljati na oddelkih pediatrije.
Na koncu sem se uspela dogovoriti, da Erasmus+ praktično usposabljanje opravljam v Univerzitetni bolnišnici v Coimbri kar na treh oddelkih. En mesec na dermatologiji, en mesec na neonatologiji in 6 tednov na oddelku nevropediatrije v pediatrični bolnišnici. Delo in moje zadolžitve so se med posameznimi oddelki nekoliko razlikovale. Na oddelku za dermatologijo sem se razporedila med posameznimi ambulantami in operacijskimi dvoranami dermatologije, tako da sem v mesecu dni videla čim več različnih kožni bolezni in operacijskih posegov, ki jih izvajajo. Posebnost dermatologije v Univerzitetni bolnišnici v Coimbri je, da izvajajo tudi večje kirurške posege v splošni anesteziji. Pri takšnih operacijah sem večinoma opazovala, pri manjših posegih, kot je biopsija sumljive kožne lezije, pa sem tudi asistirala in lahko naredila nekaj šivov. Na oddelku za neonatologijo v eni izmed porodnišnic v Coimbri, kjer sem opravljala drugi del Erasmus prakse, je delo zajemalo predvsem prve preglede novorojenčkov in spremljanje le-teh v prvih dneh življenja. V prvih dneh sem pri tem samo opazovala zdravnike, kasneje pa so mi dovolili, da tudi sama opravljam preglede zdravih novorojenčkov. Nekajkrat sem obiskala tudi oddelek intenzivne nege novorojenčkov in spremljala sprejem novorojenčka po carskem rezu.
Na oddelku za nevropediatrijo v Pediatrični bolnišnici v Coimbri mi je bila za mentorico dodeljena mlada specialistka pediatrije, v drugem letu subspecializacije za nevropediatrijo. Večino časa sem spremljala njene ambulantne posvete in izvajala nevrološke preglede otrok v ambulanti. Spoznala sem se s snemanjem in interpretacijo EEG posnetka in prisostvovala tedenskim konzilijem na oddelku. Spremljala sem tudi druge zdravnike na oddelku, strokovnjake za živčno-mišične bolezni, epilepsijo, razvojne pediatre, specialiste za otroke z avtizmom in specialiste za metabolne bolezni. O eni pacientki sem morala pripraviti poročilo v angleškem jeziku.
Največji izziv na izmenjavi je bilo moje neznanje portugalskega jezika. Posveti z bolniki so potekali izključno v portugalščini, z nekaj izjemami angleško govorečih bolnikov, zato sem imela veliko težav z razumevanjem povedanega. Na srečo je velika večina zdravnikov govorila angleško in so mi bili pripravljeni prevesti podrobnosti posveta z bolniki v angleščino. Ker sem se tekom izmenjave aktivno učila portugalščine, je moje razumevanje jezika ob koncu izmenjave že močno napredovalo in sem večinoma vedela, kaj se pogovarjajo v ambulanti. Drugi izziv, ki je izhajal iz prvega, je bila moja vključitev v delovni tim. Sama bi si želela večje vključenosti v delo in več zadolžitev, a je bilo to zaradi mojega neznanja portugalskega jezika zelo omejeno.
Od začetka izmenjave me je zelo skrbelo, kako se bom znašla v novem neznanem mestu, kjer ne govorim lokalnega jezika in nikogar ne poznam. A na srečo so Portugalci zelo prijazni in jih veliko govori angleško, tako da se je vse dalo zmeniti. Hitro sem ugotovila, da večina stvari poteka zelo podobno kot pri nas. V trgovinah imajo podobne stvari, v bolnici se soočajo s podobnimi težavami in tudi moj dnevni ritem je kmalu postal podoben, kot je bil prej v Mariboru. Moja druga skrb je bila, da bom osamljena in mi bo dolgčas. A tudi ta se ni uresničila, saj sem se zelo dobro ujela z dvema sostanovalkama iz Španije, ki sta bili prav tako Erasmus študentki. Večino vikendov smo skupaj raziskovale Portugalsko in občasno ob večerih skupaj gledale filme. Tudi na praksi v bolnišnici sem spoznala kar nekaj prijetnih specializantk, nisem pa srečala veliko Erasmus študentov, kar me je precej presenetilo.
Ob koncu izmenjave sem sicer že zelo pogrešala svoje domače pa tudi domače okolje in naravo, saj prihajam iz majhne vasi na hribu. A kljub temu mi je portugalska kultura zelo prirasla k srcu. Njihov počasen ritem življenja, poudarek na lepih detajlih in umetnosti, številna praznovanja in zabave, ki jim kar ne moreš uiti. Ljudje so srčni, sproščeni, odprti, prijazni in zelo ponosni na svojo državo. Mesto Coimbra, kjer sem preživela te 4 mesece, je zelo očarljivo, polno zgodovinskih zgradb, z Univerzo prav na vrhu hriba, kjer je bila včasih kraljeva palača. Velja za evropski center študentov in res sem bila presenečena koliko dogodkov v mestu je posvečeno različnim praznovanjem študentov, z vrhuncem ob koncu maja, ko je kar cel teden praznovanje ob koncu študijskega leta pred pričetkom izpitov.
Z izkušnjo Erasmusa sem izgubila strah pred potovanjem in celo življenjem v tujini in že sanjarim, kam vse bi še lahko šla. Ugotovila sem, da smo si ljudje z različnih koncev sveta v osnovi zelo podobni in če imaš prijazen pristop do soljudi, bodo tudi drugi do tebe prijazni. Spoznala sem veliko novih internacionalnih prijateljev, s katerimi upam, da bom ohranila stike. Na praksi sem sodelovala z različnimi zdravniki ter spoznala različne pristope in načine komuniciranja. Nekateri od teh mi bodo definitivno v vzor pri mojem nadaljnjem delu. Sama sebi sem dokazala, da brez težav živim in se znajdem sama, kar mi je dalo novo mero samozavesti, ki je pred pričetkom moje karierne poti zelo dobrodošla.
Doživeta Erasmus izkušnja mi je dala veliko več, kot sem od nje pričakovala. Dala mi je številne nove prijatelje in poznanstva, neverjetne spomine in avanture, ki mi bodo za vedno ostale v spominu. Omogočila mi je, da sem živela v drugačni kulturi, me naučila sprejemati drugačne in se od njih učiti ter mi dala nov pogled na svet. Omogočila mi je delo v različnih zdravstvenih timih, pod mentorstvom raznolikih, a predanih zdravnikov, ki mi bodo vzor pri nadaljnjem delu. Po drugi strani pa mi je dala tudi veliko časa zase, za razmislek o moji nadaljnji življenjski poti in mojih iskrenih željah za prihodnost.
Zaradi te izkušnje bom svojo karierno pot začela bolj odprta, samozavestna in prilagodljiva, z bolj jasno zasnovanim ciljem.
Sara Kokalj
Medicinska fakulteta
PRAKSA V TUJINI
Coimbra, Portugalska
Obdobje mobilnosti: februar 2023–maj 2023