ZGODBE

Iti ali ne iti (na mobilnost), to zame ni bilo vprašanje. Spraševala sem se le, kdaj in kam bi si želela. Ker me je že od nekdaj pritegnila antična Grčija in sem želela nekam, kjer je topleje, je bila odločitev za državo lahka. Ker me zanima trajnostni način življenja na kmetiji, se odločim, da pobrskam po straneh za prostovoljstvo na kmetijah – WWOOF in Workaway. Kot študentka ekološkega kmetijstva sem se v času absolventa podala v iskalno akcijo in izbrala permakultuno kmetijo – eko izobraževalni center Re-green v gorah Peloponeza!

Še nisem bila 2 tedna usidrana v novem življenju, ko je bila razglašena, sedaj vsem znana, situacija z virusom. Ker sem bila na precej odročnem, me ni skrbelo in dvomila sem, da bi lahko to vplivalo na moje praktično usposabljanje. Največja sprememba, ki je dosegla permakulturno kmetijo, je vsekakor bila ta, da so odpadli vikend seminarji, s katerimi so se kot eko-izobraževalni center preživljali.

Preostalo pa je potekalo kot običajno – s skupino Workaway prostovoljcev z različnih koncev Evrope in širše smo oskrbovali zelenjavne vrtove, nabirali jagode in češnje, se poglabljali v svet zelišč, skrbeli za dobro počutje živali, ki so prebivale na kmetiji, in celo vzpostavili nove vrtove, ki bodo obrodili obilo »healthy nutritional tasty food«, kar je bila ena od manter tega prostora.

Všeč mi je odnos Grkov do hrane – cenijo njen izvor, tradicijo in vpliv na zdravje. Najbolj posebna mi je bila jed »horta«, ki predstavlja kuhano (divje) zelenje, postreženo z olivnim oljem in limono. Nekaj podobnega kot čemaž za Slovence, le da je horta še bolj običajna, saj jo lahko naročiš praktično v vsaki taverni (grški gostilni). Ob delovnikih smo kot ena velika družina skupaj jedli kosilo vsi sodelujoči na kmetiji, pri vlogi glavnega kuharja pa smo se izmenjevali, kar je bilo super za odkrivanje novih kombinacij in tipičnih jedi iz drugih držav.

Na začetku sem potrebovala nekaj časa, da se priklopim na novi ritem življenja. Vsako jutro me je pričakal pogled na gore – ki so delovale, kot da so na dosegu roke – in mediteranska barvita vegetacija. Kmalu sem se na vse tako navadila, da mi je bilo bolj domačno dogajanje tu, kot dogajanje doma. Znašla sem se v vlogi glavne nabiralke zelenjave in sooblikovalke odločitev glede vrtov in skrbi za živali (kokoši, prašiče in maskoto prostora – oslico). Stroškov sem imela malo, saj sem imela bivanje in prehrano urejeno na sami kmetiji.

Ampak na vasi pa ni pravih žurk, kajne? Odvisno. Kaj se zgodi, če sta v vasi 2 permakulturni kmetiji s skupno 20+ mladih prostovoljcev, nekaj stalnih prebivalcev in večja večnamenska »maloca« (okrogla hiša iz naravnih materialov), ki sameva zaradi odpadlih seminarjev? Recimo le, da smo naše izolacijsko življenje v gorah preživeli dovolj družabno glede na globalno dogajanje. Tudi brez prostovoljcev je bila vas Seliana zelo mednarodna, saj so prebivalci prihajali iz Švice, Avstralije, Brazilije, Francije, Nizozemske, Belgije in Anglije ter seveda Grčije. Vsak s svojo osebno zgodbo. Zelo zabavno je bilo odkriti besede, ki obstajajo tako v slovenščini kot tudi v drugih (neslovanskih!) jezikih, ne pa tudi v angleščini, s katero smo se sicer sporazumevali. Takšne besede so recimo torta, šakal in pira.

Kako veš, da si se zagotovo prav odločil/a? Ko se stvari tako poklopijo, da se poleg pričakovanj nepričakovano uresničijo tudi nekatere drobne želje. Med drugim sem si zaželela vodene joge, igranja afriških bobnov in udeležbe na grški poroki. In zgodi se, da smo imeli jogo 2-krat tedensko, saj je bila Avstralka joga učiteljica, delavnice bobnanja za začetnike je vodil glasbenik, ki se je umaknil iz Aten zaradi globalne situacije, – in poroka? Je bila načrtovana, a tudi prestavljena in zaročenca nista bila ne Grka ne mlada. Kljub temu smo imeli ganljiv simboličen dogodek, ki se ga bom vedno rada spominjala.

Meseci so hitro minevali in bližal se je čas, ko sem se želela vrniti domov in se posvetiti zaključevanju svojega študija. Z iskanjem povezav sem imela nekaj težav, komunicirala s tremi različnimi veleposlaništvi in redno preverjala, katere možnosti so v resnici na voljo. Odločim se za sredino junija, saj so se takrat obetale sprostitve nekaterih omejitev. Letalo iz Aten do Beograda me ni pustilo na cedilu, kar pa ne velja za Flixbus do domovine. Sem pa imela več sreče kot prostovoljca iz Brazilije, ta sta zaradi odpovedi kar trikrat zakupila letalske karte. Brez vračila kupnine.

Erasmus+ izkušnja mi je dala veliko. Preizkusila sem trajnostni način življenja v mednarodni skupnosti, kjer je bilo idealno okolje za učenje, eksperimente in iskanje inspiracije. Poleg spoznavanja kultur sem pridobila veliko praktičnih znanj o pridelavi zelenjave, zelišč, permakulturi in skrbi za živali, ter tudi o naravni gradnji. Vsak dan je bilo novo doživetje, kar sem vestno pisala v svoj dnevnik. Popisan zvezek mi sedaj predstavlja mali zaklad, zato vsem toplo priporočam pisanje svežih vtisov med mobilnostjo.

Na strokovnem usposabljanju sem bila v stiku z antičnim in sodobnim znanjem o rastlinah, bivala na ozemlju nekdanjega antičnega nahajališča, hkrati pa sem s spoznavanjem novih kultur in ljudi pridobila širše globalno zavedanje, da je svet majhen in da se soočamo s podobnimi izzivi. V času, ko je bilo globalno zdravstveno dogajanje v ospredju, sem umaknjena iz večinskega toka raziskovala antično Grčijo, sebe in svet.

Petra Pantar
Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru

PRAKSA V TUJINI
Seliana, Grčija
Obdobje mobilnosti: marec 2020–junij 2020