ZGODBE

Moj odhod na izmenjavo je bil povsem nepričakovan in spontan. Zaradi zanimanja za področje nevrologije sem se v ob začetku leta udeležil kongresa ob 50. obletnici nevrološkega oddelka na matični fakulteti, kjer me je eden izmed predavateljev tako navdušil, da sem mu pisal, če se lahko udeležim 3-mesečne izmenjave na njegovem raziskovalnem oddelku v Brnu. Po nekaj izmenjanih mailih, video konferencah in izmenjavi podpisanih papirjev se je z novim letom lahko začelo moje doživetje.

Delo sem opravljal na raziskovalnem oddelku za nevroznanost in staranje pod mentorstvom strokovnjaka za Alzheimerjeve bolezni. Ker je od mene zahteval, da se na raziskovanje pripravim že pred prihodom, sem tja prišel kar utečen. Moje delo na oddelku je potekalo od 9. do 17. ure, kjer sem večinoma bral raziskovalne članke z namenom, da bi lahko napisal svojega. Dobil sem tudi podatke od nekaj več kot 500 anketirancev in moral sestaviti idejo, kaj bi rad z njimi raziskoval. To idejo smo tekom 3 mesecev spreminjali, medtem ko sem analiziral podatke in skušal interpretirati rezultate. Enkrat na teden smo imeli tudi sestanke, kjer je vedno eden izmed zaposlenih predstavil napredek svojega dela. Dvakrat sem tudi sam dobil priložnost predstaviti svoje delo in dobiti povratne informacije, kako napredovati v prihodnje. Poleg pisanja lastnega članka sem dobil priložnost sodelovati tudi v njihovem projektu. Ena izmed uslužbenk je odkrila nov protokol za diferenciacijo možganskih celic, ki so bolj podobne pravim možganom, kot omogočajo ostali protokoli trenutno na tržišču. Moja naloga je bila analizirati, kako se spreminjajo aksoni in sinapse celic, kadar rastejo v kulturi posamično in v tem novem protokolu. Slike sem obdeloval v programu IMARIS, ki omogoča 3D-predstavo celic in njenih struktur. Delo mi je dalo uvid, koliko truda je potrebnega za tvorbo raziskovalnih člankov. Lasten članek o povezavi med kognicijo, stresom in sposobnostjo nadzorovanja čustev sem pričel pisati, že preden sem prišel na izmenjavo, in po njenem zaključku še vedno ni povsem končan. Dobil sem veliko spoštovanje do raziskovalcev, katerih članke sem navadno preletel v nekaj minutah, ko se sedaj zavedam, da so vložili mesece truda.

Najpomembneje pa je, sem se zavedal omejitve lastne države in prednosti Evropske unije. Slovenija je čudovita, a majhna država, kar s seboj prinese številne slabosti. Ena izmed njih je, da takšen raziskovalni inštitut pri nas enostavno ni izvedljiv, niti smiseln. To da smo del večje skupnosti, kot je Evropska unija, pa nam omogoča prost prehod v nove države, nove izkušnje in novo znanje. Tekom šolanja sem 6 let poslušal, kako bom vse znanje, ki ga potrebujem, lahko dobil v Mariboru, kjer sem. Izmenjava pa mi je odprla oči, da nekatere stvari marsikje funkcionirajo bolje in da se jih je nemogoče naučiti in izboljšati, če sam ostaneš na istem mestu. Dobil sem potrditev, da če bi res radi izboljšali naš položaj (tukaj govorim predvsem o lastni stroki – zdravstvu, a ni omejeno le na to panogo), je smiselno pošiljati naš kader na izobraževanja v tujino in obratno, v Slovenijo vabiti tuje strokovnjake z novim znanjem. Tekom šolanja sem bil, na primer, vesel, da smo v sklopu vaj pri patologiji dobili priložnost skozi steklo videti obdukcijo, saj je niso uspeli videti vsi, ki hodijo na medicino. Na izmenjavi pa mi je mentor, ki je svoje šolanje opravljal v Afriki, Italiji in Franciji, razlagal zgodbe, kako je moral sodelovati pri 200 obdukcijah, da se je sploh lahko udeležil izpita. Razlagal mi je, kako v Veliki Britaniji, kjer medicino študira njegov sin, dobi vsak študent v prvem letniku svoje orodje in truplo, na katerem se tekom leta uči anatomijo, medtem ko mi uporabljamo modelčke, ker inštitut ne more pridobiti trupel. Razlagal je tudi, kako so na izpitih vedno imeli 3 spraševalce in da je bilo odprto za publiko, da je lahko čisto vsak študent prišel poslušati zagovor in so ocene bile tako vedno objektivne. Napram nam, kjer višina tvoje ocene predvsem zavisi od žreba, katerega izpraševalca boš dobil in kaj te bo vprašal za zaprtimi vrati.

Takšne in drugačne teme sem imel priložnost debatirati z mentorjem in drugimi zaposlenimi s celega sveta.

Zelo sem hvaležen, da sem lahko pomočil prste v raziskovalno delo in to v kraju, kjer je sam Gregor Mendel raziskoval genetiko graha, ki mi danes 150 let kasneje omogoča razumeti, kako se diferencirajo nevroni, ki jih z lastnimi očmi vidim pod mikroskopom. Izmenjava mi je res ponudila veliko znanja, bolj kot vse pa mi je odprla oči.

Lahko izboljšamo sebe in naš sistem, a da tega ne moremo narediti sami, kjer smo, temveč je treba stopiti izven cone udobja v neznano in se soočiti z drugačnimi idejami in znanjem.

Luka Srt
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Brno, Češka
Obdobje mobilnosti: januar 2023–marec 2023